Drago Jančar: Ob nastanku sveta 

+ + + + +

Avtor je že dolgo primus med literati, tako da je osrednja vest že to, da je izdal novo knjigo.

Osrednja junakinja je jasno – femme, tokrat nekoliko drugačna kot v To noč sem jo videl ali v In ljubezen tudi. Ksenija je bila fatalka z vseh zornih kotov, pokončal pa jo je pornosadizem partizanov, Sonja je zadela drugi tabu: dekle ujetega aktivista je stopilo v romanco z nemškim oficirjem. Tokratni romaneskni vložek je znatno manjši, a vseeno – diva v vukojebini, čeravno jo lahko prepoznamo kot največje mesto ob Dravi. In kako se nerešljivega projekta loti pisatelj? Kako pristopi h gospodični Leni? Osrednje junakinje v romanu preprosto ni. Seveda nastopa, a le skozi zgodbe svojih moških. Njenih besed, potez in občutij roman ne predstavi. Dovolj so vratolomni obrati usode. Ti pa ne padajo v fikcijo, zakaj Jančar v svoji tradiciji zgradi historični kontekst, ki nam ulovi duh časa. Zapiti partizan, ki živi za proslavo svoje brigade, na katero pride sam Stari, in se potem ohromel od mrtvouda vleče naprej skozi vsakdanjik. Lik učitelja, ki je plačal za eno napako, ker je pod okupacijo na šoli poučeval v nemščini. In akterji s te in one strani, katerih bivanje je izklesala partijska doba. Predvsem pa to moštvo stranskih igralcev ne more ponuditi okolja, v katerem bi lahko diva zablestela. Vendar to ni njihova osebna krivda, izvor je obči: socializem, ki takega lika ni predvidel, natančneje – njegove publike.

Nekoč smo odraščali ob literaturi socrealizma, ki so jo producirali Kranjec, Ingolič, Potrč in tovarišija, zdaj je to dobo iz povsem drugačnih perspektiv, naracij, poant in vrednostnih sistemov odslikal Jančar. Toda ne iz časovne distance sodobnosti, marveč prek najstnika, ki je dogodke lahko smiselno zaobjel le skozi korekturni pogled biblijskih zgodb.