Olajšanje

Janko Lorenci

29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Kolumna

Zastavek je bil velikanski, končalo pa se je dobro. Pod Janšo smo v kratkih dveh letih zabredli v avtoritarni kaos in volitve so odločale, ali se bomo rešili v polno demokracijo in normalnost ali padli v diktaturo. Ljudstvo je to čutilo, množično odkorakalo na volitve in Janšo odslovilo. Pomagalo mu ni ne strahovanje ne podkupovanje, ne epidemija ne ukrajinska vojna in niti to, da je Golob zadnji hip dobil covid.

Janša odhaja, pozabimo ga. A za njim še enkrat ostaja tipična zapuščina – visoka zadolženost, povsod razsejani nastavljenci, načete institucije od policije prek davkarije do RTV. Težavne so tudi zunanje razmere. Golobov mandat bo nadpovprečno zahteven, zlasti ekonomsko, s tem pa tudi socialno.

To ne pomeni, da je nova oblast brez adutov. Pomagala ji bo že podpora javnosti, ki pa lahko, enako kot olajšanje zaradi Janševega odhoda, hitro ugasne. Drug adut je osupljivo visoka volilna zmaga, s katero bo mogoče razmeroma hitro sestaviti koalicijo in končati rovarjenje sedanje vlade. Pomembna novost je dramatično skrčenje števila parlamentarnih strank. Gibanje Svoboda ima na levem polu podoben polhegemonski položaj, kot ga ima SDS na desnici. To omogoča manj kompromisarsko in učinkovitejšo politiko – pod pogojem, da novi močni igralec deluje v skupno dobro. Golob bi lahko sestavil vlado že samo s SD, k čemur ga šepetaje nagovarjajo z več strani. A taka vlada bi bila manj stabilna in brez alternativnih impulzov Levice. Če bi novi mandatar Mesca izločil, bi si odtujil lep del civilne družbe, ki simpatizira z Levico. No, Golob kljub šepetu začenja pogajanja tudi z Levico, civilna družba, ki ji obljublja tesno sodelovanje, pa pravi, da bo do nove oblasti obdržala kritično distanco – oblast je oblast, vsaki je treba gledati pod prste. Izoblikovano razmerje bo veliko povedalo o obeh straneh.

Pričakovanja po volitvah so v osnovi zmerna; ljudstvo ne zahteva nikakršne revolucije, ampak predvsem umiritev, osnovno politično poštenost, normalizacijo po janševski nenormalnosti. Nekaj je zagotavlja že Janšev odhod; manj bo klientelizma, kadrovska politika bo bolj upoštevala usposobljenost, več bo politične kulture in avtonomije nadzornih ustanov, konec bo strašenja, izrednih razmer in neznosne oblastne arogance.

V vsem tem, zlasti pa v dobri kadrovski politiki in drugačnem, spodbudnejšem družbenem ozračju se skrivajo velike razvojne rezerve. Preostalo bo treba dodati. Golob si je v prvih povolilnih izjavah zastavil tri konkretne prednostne naloge (priprave na morebitno covidno jesen in energetsko draginjo, odprava škodljivih ukrepov Janševe vlade), ki se skladajo z napovedano glavno usmeritvijo v okolje, zdravstvo, socialo in večanje dodane vrednosti. O slednjem Golob na srečo ne govori kot kak Tonin, češ, vse je odvisno zgolj od božanstva gospodarstva. Jasno mu je – in s tem presega običajno menedžersko pamet –, da so uspešno gospodarstvo in krepko ( javno) zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura … nedeljiva celota. Če javne službe ne delujejo dobro, tudi gospodarstvo na dolgi rok peša in obratno. To vzajemnost in ravnotežje pa zagotavlja močna država oziroma pametna in za skupno dobro zavzeta politika.

Za zdaj ostaja največji Golobov adut kar on sam. Volivci so mu izkazali veliko zaupanje. Res so pri tem glasovali predvsem proti Janši in taktično zgostili svoje glasove v prid Svobodi (in v škodo KUL), da bi se tako zanesljiveje znebili janšizma. Vendar so glasovali tudi za Goloba osebno. Pač zato, ker ima redek dar pozitivne karizme, ker se jim zdi prepričan in kultiviran demokrat, hkrati pa človek, ki zna kot preverjeno uspešen menedžer kaj tudi premakniti (podobno so nekoč glasovali za Jankovića). Vsekakor so mu osebno naložili velikansko odgovornost. Golob pravi, da se je zaveda.

Gibanje Svoboda je rosno sveža in še neznana gmota. Izid volitev je tako po svoje zmagoslavje enega samega človeka, ki pa je v marsičem neznanka tudi sam, saj ne vemo, kako bo nanj vplivala oblast in velika moč v stranki in vladi. Kar o njem vemo ali mislimo, da vemo, pa zbuja upanje, da dobivamo zunajserijskega premiera. Ponovimo: zdi se v redu človek, prepričan demokrat, uveljavljen podjetnik, ki ima posluh za timsko delo in se trudi videti celoto, liberalec, vendar ne trd neoliberalec, dovolj sposoben, da se upa obdati s sposobnimi ljudmi. Uspešnost nove oblasti bo nasploh zelo odvisna od tega, kakšni bodo novi ministri, državni sekretarji, ključni svetovalci …, zelo pa tudi od tega, v kaj bo Golob oblikoval svojo stranko. Da računa na sposobne ljudi iz vseh levosredinskih strank, tudi tistih, ki niso prišle v parlament, je dobro in znamenje odprtosti. Pa tudi izraz pomanjkanja dobrih, izkušenih kadrov v Svobodi in v politiki nasploh.

Golob je deloma nov obraz, z novimi premierskimi obrazi pa je bilo doslej tako: vsak, sprva ustoličen kot rešitelj pred janšizmom, je bolj ali manj pogorel, ker ni imel pravega formata, to je na oblast dvignilo Janšo, ta pa je vsakokrat še malo bolj poškodoval državo in družbo, nato pa tudi sam izgubil na volitvah. Ta vzorec se ponavlja že ducat let, Slovenija pa je vedno bolj razdejana. V zadnjem mandatu je bilo na kocki že vse, tudi demokracija.

Lahko Golob prekine to moreče ponavljanje? Zdi se, da ima potencial nadpovprečnega premiera, a to bo moral še dokazati. Janše ni mogoče ukiniti, mogoče pa ga je trajno marginalizirati – z dobrim vodenjem države. Po treh desetletjih stopicanja na mestu krvavo potrebujemo tako oblast.

Ljudstvo je tokrat volilo množično in ustavilo pogubno drsenje v diktaturo in nazadovanje. To je dobro tudi zato, da se je jasno zavedelo pomena volitev in lastne moči, zdajšnje in prihodnje. Če bo Golob odpovedal, bo pač poiskalo nadomestek. A upajmo, da tega če ne bo.