Iluzija svobode

Pred nekaj tedni se je v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo celovečerca Človek s senco (2019) končal retrospektivni pregled filmov Eme Kugler (rojena leta 1955 v Celju), vsestranske umetnice in ustvarjalke dih jemajočih avantgardnih filmov, ki z močno estetizirano vizualno poetiko navadno obravnavajo, kot pravi avtorica, »upor proti civilizacijski nesnagi«. Ker se je projekcija časovno ujemala z začetkom vojne v Ukrajini, se je zdelo, da so prizori vojnega opustošenja in zblaznelega diktatorja (ki ga portretira Marko Mandić) dobili novo razsežnost: kot bi po svoje reflektirali prav travme tega trenutka. A kakor je pojasnila Ema Kugler, se je tako zdelo zato, ker njeni filmi obravnavajo brezčasne teme. »Vojna je vselej prisotna, ker pa se nam je zdaj približala, se morda zdi, da film dobi nove razsežnosti, a pravzaprav jih ne. Gledalca stvar preprosto bolj zadene, saj bombe padajo le nekaj sto kilometrov od nas,« pravi. In misel zaključi: »Prav bi bilo, da te takšna stvar vedno prizadene – ne zgolj takrat, ko je blizu.«

Celovečerec Človek s senco je Marcel Štefančič, jr. v Mladini uvrstil med najboljše filme leta 2019 in o njem med drugim zapisal: »Emo Kugler imamo, da vidi namesto nas. Zgodovino sveta zaobjame aristotelovsko – z enim samim pogledom.« Film vidi kot zgodbo »o počasnem izgubljanju svobode, poglabljanju neenakosti, dresiranju življenja in normalizaciji fašizma«. Pravzaprav so to teme, ki jih Ema Kugler problematizira že od prvih korakov v svetu filma, v katerega je v devetdesetih letih prestopila iz polja umetniških performansov.

»Vedno se sprašujem, kaj nas jebe,« je o rdeči niti svojih filmov povedala v intervjuju za Outsider. Kaj je pravzaprav to, »kar nas jebe«, in ali se to spreminja skozi čas in s tem tudi skozi njene filme? »To je institucionalizirana družbena opresija,« pravi avtorica. »Spreminjajo se le njene oblike in načini, ki so čedalje bolj prefinjeni. Govorijo nam, da smo vedno bolj svobodni, a pravzaprav je resničnost daleč od tega. Že v svojem telesu nisi svoboden: edina svobodna odločitev je, da se ne prepustiš zlu, temveč ga s svojim obstojem jasno in glasno zavračaš.«

Ta filozofija se razločno kaže tudi v njenem zadnjem filmu Človek s senco. »V zgodbi, ki jo film razvija, se pokaže, da je človekova največja zabloda njegova iluzija, da je svoboden,« pravi Ema Kugler. V tem sporočilu – in tudi v dodelani monumentalni estetiki in domišljijskih prvinah filma –prepoznamo marsikatero vzporednico z znanstvenofantastično mojstrovino 2001: Odiseja v vesolju (Stanley Kubrick, 1968), ki ga avtorica vidi kot »ultimativni film, ki ga še nihče ni presegel – ko ga gledam, se počutim kot nemočen drobec, plavajoč v vesolju. Ta občutek srhljive neskončnosti je obenem težak in lep: te zmrazi, po drugi strani pa te odreši. Breme bivanja izgine, plavaš v temi vesolja, čeprav te je gravitacija prikovala na Zemljo in je tvoj duh ujet v kletko telesa.« Sama življenje vidi le kot iluzijo obstoja. »Na tem svetu si le za trenutek in tako kot Kubrickov Star Child greš na koncu tja, od koder si prišel.« Zato ni nenavadno, da je tudi Štefančič film prepoznal kot »distopično reimaginacijo Kubrickove Odiseje v vesolju«, pri čemer poudarja, da je »pri Emi Kugler vedno vse tako kinetično in estetizirano, da je lahko vsak prizor hkrati reimaginacija Odiseje v vesolju, Metropolisa in Iztrebljevalca«.

Resnično, številni kadri iz filmov Eme Kugler so videti kot prizori iz visokoproračunskih znanstvenofantastičnih spektaklov, pri čemer je najbolj fascinantno, da ji to uspe z minimalnimi sredstvi. Kako lahko brez prave finančne podpore uresniči tako velikopotezne zamisli? »Pravzaprav ne vem. Še sama se kdaj, ko denimo montiram film, začudim: ’Kdaj smo pa to napravili? Kako nam je to uspelo?’ Resnično ne vem, ampak na koncu se nekako vse sestavi,« pove. K mojstrski uresničitvi velikopoteznih vizij vsekakor pripomorejo njena delovna etika, marljivost in iznajdljivost. »Z vsakim filmom se ukvarjam vsaj štiri leta – od jutra do večera, brez dopustov, brez praznikov, brez nedelj,« pravi in doda: »Drajs, drajs, drajs.« Večino vlog v kompleksnem procesu ustvarjanja celovečercev prevzame kar sama: poskrbi za izvršno produkcijo, scenarij, režijo, montažo, scenografijo, kostumografijo in še marsikaj drugega. V tem kontekstu je, kot je zapisano na njeni strani na Wikipediji, »umetnica renesančnega tipa«. Ko so jo pri Delu lani nominirali za osebnost leta, so zapisali, da v njej najdemo »simbol filmskega vztrajanja, strasti, neomajnosti, zanosa in delovne etike«. Še več: »Ema Kugler pooseblja film. Je verjetno najbolj celostna filmarka, kar jih živi.«

Kako je mogoče, da tako vrhunska in čislana ustvarjalka, ki na priznanih festivalih v tujini nenehno pobira nagrade, doma ne dobi sredstev za ustvarjanje? Že zgolj Človek s senco (2019) je do zdaj prejel kar 63 nagrad.

Ker pri nastajanju filma opravlja toliko funkcij, je ta proces resnično garanje, pri katerem se vztrajno pojavljajo razni zapleti, a kot pravi, »reševanje problemov vidim kot žur. Vse moram ustvariti sama, od umetne krvi do tekstur na arhitekturnih objektih, pri čemer so pogosto potrebni tudi majhni izumi, a to imam rada: človek zaživi šele, ko se pojavi problem.«

Ema Kugler je doštudirala ekonomijo, tako da je pravzaprav pri vseh umetniških panogah, v katerih deluje, samoukinja, pa naj gre za režijo, montažo, scenografijo ali celo kiparstvo: »Za film so bile potrebne skulpture, denarja za kiparja ni bilo in kaj zdaj? Odgovor je bil enostaven: če jih hočeš imeti, jih ustvari sama. Kupila sem pol tone gline in začela. Material se ti sprva upira, nato pa, ko v glavi izklopiš mantro ’pa saj ti tega ne znaš’, zadeva kar naenkrat steče in pri tem sem neznansko uživala,« se spomni. »Ljudje se nekaterih stvari ne lotijo, ker jih še ne znajo. Pa saj pravzaprav ničesar ne znamo! Znamo le to, kar so nam vbili v glavo, pa bi bilo bolje, če nam ne bi.«

Čeprav pri ustvarjanju filmov lastnoročno poskrbi za večino procesov, poudarja, da pravzaprav ni one-man-band. »Projektov ne bi mogla izpeljati brez svoje socialne mreže vrhunskih ustvarjalcev, ki mi priskočijo na pomoč – navadno brez plačila.« Med drugim omeni zasluge produkcijskega studia NuFrame – ki v njenih filmih skrbi za »digitalni intermediat, vizualne učinke in kolorizem« –, koproducentov VPK, oblikovalca zvoka Boštjana Kačičnika in praškega skladatelja Roberta Jiše, ki je zložil izjemno glasbo za film Človek s senco. »Brez te neprecenljive socialne mreže mi ne bi uspelo izpeljati nobenega projekta, četudi bi delala od jutra do večera,« je prepričana.

A priznava, da je takšen način lotevanja dela pravzaprav dvorezen meč, saj odločevalskim ustanovam – kot sta Slovenski filmski center in ministrstvo za kulturo – nekako daje potuho, da njenih projektov finančno ne podprejo, ker jih vrhunsko izpelje tudi brez njihove pomoči. »Zavedam se, da ta način dela nadalje poglablja ta problem, zato sem se po zadnjem filmu odločila, da dokler ne dobim denarja, ne bom več delala. Dovolj je bilo klečeplazenja in beračenja. Vsi ljudje, ki mi pomagajo, to vedno storijo brez pomislekov, za kar sem jim neizmerno hvaležna, a to ne vodi nikamor in preprosto to ni prav,« pove.

Kako je sploh mogoče, da tako vrhunska in čislana ustvarjalka, ki na priznanih festivalih v tujini nenehno pobira nagrade, doma ne dobi sredstev za ustvarjanje? Že zgolj Človek s senco je do zdaj prejel kar 63 nagrad, ki so mu jih namenili ugledni festivali po vsem svetu od Portoroža prek Los Angelesa do Paragvaja in tako rekoč povsod vmes. Tudi njeni starejši filmi so bili (predvsem v tujini) deležni številnih častnih priznanj: film Odmevi časa (2013) se ponaša z 12 nagradami, Fantom (2004) s tremi, Za konec časa (2009) z nagrado za najboljši mednarodni eksperimentalni film newyorškega festivala International Film Video Festival, film Le Grand Macabre (2005), ki je nastal na podlagi istoimenske Ligetijeve opere, pa z nagrado Prešernovega sklada, najvišjim priznanjem naše države za umetniško ustvarjanje. Govorimo le o celovečercih, a tudi njeni kratki filmi – med letoma 1993 in 2000 jih je posnela šest – so bili deležni številnih hvalospevov doma in v tujini.

Številni kadri iz filmov Eme Kugler so videti kot prizori iz visokoproračunskih znanstvenofantastičnih spektaklov, pri čemer je najbolj fascinantno, da ji to uspe z minimalnimi sredstvi.

Vse te nagrade lahko pravzaprav kar odmislimo, saj bi moral tiste, ki v danem trenutku razporejajo sredstva za domačo filmsko produkcijo, prepričati že zgolj njen dosedanji opus. Gledalec se že po nekaj sekundah prizora iz katere od njenih mojstrovin zave, kako absurdno je, da država ne financira njenih projektov – če pa jih, kar se zgodi izjemno redko, gre za skorajda zanemarljiv drobiž. »Komisije odločbe navadno utemeljijo na primer z argumentom, da liki niso dovolj dramaturško razdelani in da scenariju manjka jasna narativna linija,« pravi. In se vpraša: »Pa kako bodo posamezni liki dramaturško razdelani, če film govori o sleherniku? Naracija je nejasna za gledalca, ki pričakuje jasen razplet, jasne odgovore. A podan odgovor je mrtvilo duha. Funkcija umetnosti ni, da nam ponudi odgovore, temveč da v nas zbudi dvom, vprašanja o etiki bivanja – to je njena edina naloga.«

Skratka, sofinanciranje projektov Eme Kugler je navadno zavrnjeno z, blago rečeno, neutemeljenimi razlogi, sočasno pa je njeno delo v tujini deležno velike pozornosti. Kaj to pove o slovenskem filmu? »Ves čas moramo kazati to socialno bedo, družinske zgodbe in tragedije. Vse lepo in prav, načelno nimam nič proti temu – daleč od tega –, ampak ljudje božji, saj je še kaj drugega, no,« pravi v rahlo ogorčenem tonu. »Nismo le narod depresivcev, naša kultura ni le kultura družinskih problemov, imamo marsikaj drugega, a tovrstne zadeve, žal, ne pridejo skozi sito.«

Tudi slovenski klasično pripovedni film bi se od eksperimentalne, nenarativne produkcije, kakršno ustvarja Ema Kugler, lahko marsičesa naučil. »Za začetek bi se lahko naučil postavljati kadre,« pravi porogljivo. »Res ni treba gledalcu vsega ponuditi na pladnju. Pri takšnih filmih je navadno že vnaprej jasno, kaj vse se bo zgodilo, hkrati pa se ne zgodi skoraj nič.« Oziroma kot je v recenziji filma Odmevi časa (2013) za Delo zapisal Zdenko Vrdlovec, je »v kakšni kuglerjevski sekvenci več filma kot v pripovednem celovečercu«.

A pravzaprav težava ni zgolj v odsotnosti finančne podpore projektom Eme Kugler, temveč je ogrožena tudi osnovna infrastruktura, ki ji omogoča ustvarjanje. Konec julija mora zapustiti atelje v industrijski hali ob Železniškem muzeju v Ljubljani, v katerem je delala zadnje desetletje. Robert Kuret je za Delo komentiral, da je njen položaj »simptomatičen za dogajanje na polju kulturne politike: delavci v kulturi in umetniki, ki že tako delujejo na robu, izgubljajo osnovne možnosti za delo«. Ema Kugler pravi, da je »ta ugotovitev, žal, zelo natančna. Na tem področju se ne premakne nič, saj je odločevalcem popolnoma vseeno za neodvisno sceno, ker je ta v njihovih očeh ničvredna, mi pa smo videni kot paraziti.«