Javier Cercas: Slepar

+ + + + +

O mediopatu, narcisu in lažniku

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) tudi tokrat ne razočara, njegov slog je malo bolañevski, zmes dokumentarnega, popisov lastnega pisateljskega angažmaja in dvoma o njem; že v romanu Vojaki Salamine je ustoličil posameznika, ki se je kot protifašistični aktivist in vojak potikal od španske državljanske vojne do fašističnih utrdb v severni Afriki in s tem postal poosebljenje upora, eden tistih, ki so omogočili, da je bil v Španiji frankizem premagan, žrtve rehabilitirane, da se je sredi sedemdesetih let začela tranzicija.

Slepar je zgodba o možaku, Marcu, ki je bil poslušna rit in pripadnik molčeče večine, ki je frankizem s stisnjenimi zobmi prenašal, dokler ni v sedemdesetih letih spoznal, »da preteklost nikoli ne mine, oziroma da njegova in preteklost njegove dežele niti nista preteklost, in sprevidel, da kdor obvladuje preteklost, obvladuje sedanjost in prihodnost, in tako se je, poleg tega, da je še enkrat zamenjal vse tisto, kar je zamenjal ob prvi preobrazbi (poklic, kraj bivanja, ženo, družino in celo ime), tokrat odločil zamenjati tudi svojo preteklost«. (str. 207) Postal je vodja društva internirancev v Mauthausen, rad je dajal intervjuje o svoji podtalni dejavnosti, polni hrabrih dejanj, pričeval o udeležbi v ilegalnih anarhističnih združbah, omenjal hrabro izkrcanje na Majorki, ko je imel 15 let, in podobno, same prenapete zgodbe o lastnih protifašističnih okopih in premikih skozi podtalno delovanje. Vse zato, ker so mu verjeli. Zares mu ni uspelo le živeti s sabo kot pasivnežem v sivi avtoritarni družbi, ko je bil mehanik in mali goljuf, dezerter in uživač vseh privilegijev, ki si jih je z zvijačnostjo in zavzemanjem za pravo stran, vedno na strani konformistične večine, pridobival. Zato je zaslišanja zaradi kriminala in prostovoljno delo v Nemčiji v času vojne, šlo je za Francovo povračilo za vojno pomoč v času državljanske vojne, obrnil v smer pogumnega angažmaja.

Cercas njegovo zgodbo lupi kot čebulo, najdeva dokumente in sooča Marca z dejstvi, obenem tehta, ali je popularizacija antifašizma, če temelji na laži, kakorkoli opravičljiva. Rezultat je knjiga o pisateljski blokadi, o norih lažnivcih od Don Kihota naprej, poročilo o aferi, povezani z Marcovo izmišljijo, o soočanju velikega samovšečnega in lažnivega zapeljivca z dejstvi, o širšem kontekstu njegovega namišljenega delovanja in paradoksih tako imenovanega zgodovinskega spomina. Dobimo ne le Marcov portret, zraven so očarljiv zgodovinski premislek o španski družbi, zgodovina zamolčanega dela, delovanje rezistence, likvidacija mrež aktivistov, komunistov in anarhistov.

Fakti se spopadajo s fikcijo in Slepar je roman o Marcu, po razkritju ponižanem možaku, ki je postal glavna oseba svoje namišljene upornosti in glavni lik v lastnem romanu, pri čemer je zamolčal, da gre za nenapisan roman, za domišljijo, zato vse izpiše Cercas, ki se zraven, kot v prvencu Motiv, ukvarja z dometom literature – in dejstvom, da si pogosto fiktivni liki izberejo avtorja in ne obratno. Očarljivo, poglobljeno, intrigantno čtivo.