Mauro Corona: Kot kamen v rečnem toku

+ + + + +

Novi, prvinski tip alternativca.

Italijanski pisatelj in kamnosek Corona ne prihaja iz vrst kulturnih nevladnikov. Tudi nima težav, o čem bi pisal, kaj bi upodabljal. Bogastvo inspiracije zanj je peklenska mladost. Imel je srečo, da je živel bogu za hrbtom in zato ni končal na naslovki revije, ki bi pozivala dobrodelnike, naj pomagajo fantičku brez čevljev in igrač. Seveda je imel moč, da se ni omejeval z bedo in je iz nje potegnil več, kot mu je ponujala. Z nožem je v kos lesa vrezal luknji in si ustvaril prijatelja v igrivem škratu, leseno skledo je spremenil v ščit in v družbi bratov se je naenkrat znašel, obdan s skladovnico igrač. Kljub temu je bolečina prevladovala nad veseljem, a pomanjkanje ga je gnalo – ker fantič pozimi ni imel kaj početi, vendar je poslušal klic telesa, je podrl javor in si stesal priložnostne smuči. Vmes je prišel božič, najtrpkejši trenutek – dan, ko so vsi otroci dobivali darila, le on z bratoma nikoli nič. To je zarezalo v dušo, vendar sprožilo v njem razmišljanje, tako da je doumel: babica jim ni mogla reči, da nima darov zanje, ker je brez soldov, ampak zato, ker so bili poredni. S tem jim je nevede prišepnila modrost gorjanov – sam se lahko izkoplješ iz brezupa. Ko so ga po dedovi smrti poslali med salezijance, se je kot hribovec upiral redu, a mu je uspelo pogled od mikov narave prestaviti še na magijo literature.

Sodobni človek v stiskah odnosov ne zmore brez terapevtov in medikamentov, Corona ravna drugače. Kot otrok gozda je v les rezljal zgodbe svojega mračnega otroštva, kot odrasel bol razhoda z ljubljeno preživi z mislijo: Kdor se umakne, nikdar ne odide praznih rok. S seboj vedno vzame košček drugega.

In ko je zaslovel s pisateljevanjem, se ni vdal glamurju, ki se mu je ponujal, ampak je spet stopil korak po svoje – kultivirani divjak je za leto in več odšel nazaj v divjino.