Moveknowledgement: Lying Cobra

+ + + + +

Kameleonska zasedba Moveknowledgement se je po dolgem diskografskem zatišju – prejšnji album See je izšel daljnega leta 2014 – končno prebudila in popolnoma preoblikovala svojo zvočno podobo. Čeprav bend že od nekdaj odlikuje divji eklekticizem in je na vsaki plošči zavil v nepredvidljivo smer, zdaj na novem albumu predstavlja najradikalnejši slogovni zasuk doslej, kar je predvsem posledica odsotnosti nekdanjega vokalista Mihe Blažiča - N’Toka.

Najsi je bend v preteklosti preigraval epske (post)rockovske riffe, igrive (synth)funkovske poskočnice ali čvrste dubovske groove, je bilo N’Tokovo rapanje tisto, kar je najbolj zaznamovalo njegovo zvočno identiteto. To je bil, kot je za lead vokale značilno, dvorezen meč oziroma najbolj polarizirajoča, make-or-break razsežnost bendovega ustvarjanja. Petje, za katero zdaj skrbita Uroš Winberger in Miha Šajina, je po novem veliko bolj subtilno, zasanjano in melodično. Besedila so precej redkobesedna, glasovi pevcev pa popolnoma prežeti z reverbom, zato včasih delujejo kot instrument, ki obogati harmoničnost pestrih kompozicij. To je dobrodošlo: zasedba s tem ustvari prostor, v katerem zadiha prašna, a večplastna produkcija, ki z vsakim ponovnim poslušanjem razkrije čedalje več (zares mojstrsko zmiksanih) mikropodrobnosti.

Bas in ritem sekcija benda sta že od nekdaj učbeniško tight in takšni ostajata tudi na novi plošči – basist Dejan Slak ter bobnar David Cvelbar vselej zvenita kirurško usklajeno in uigrano –, ogromen napredek pa zaznamo v elektronskih elementih zasedbine glasbe. Ja, zares se pozna, da je klaviaturist Miha Šajina med premorom od zadnje plošče dodobra naštudiral vijačenje modularnih sintetizatorjev, kar je suvereno dokazala že mala plošča De Sica, ki jo je izdal pod svojim didžejskim psevdonimom Shekuza – uvrščena je bila tudi v Mladinin izbor najboljših albumov leta 2019. Topli zvoki analognih synthov, psihedelični efekti in razgibane sekvence so v kompozicije vključeni elegantno in pretanjeno: vselej najdejo svoje mesto in se zares lepo dopolnjujejo z organskim jedrom plošče – predvsem zaradi bendove nove žanrske preobleke, ki večidel krmari med krautrockom in psihedeličnimi epopejami, zazrtimi v šestdeseta leta.

Sodobnih glasbenikov, ki neposredno ohranjajo zapuščino krautrocka – progresivne, hipnotično repetitivne kosmische glasbe, ki je v Nemčiji nastajala na začetku sedemdesetih let – ni veliko, čeprav gre za brezčasen zvok, ki močno vabi k sodobnim interpretacijam. V svetu se v tem najbolj odlikuje zasedba BEAK>, pri kateri se novi Moveknowledgement več kot očitno navdihuje – pri komadu My Left Foot morda celo malo preveč neposredno –, pri nas pa žanra tako rekoč ni: na trenutke se z njim spogledujejo lokalni shoegaze prvaki iz zasedbe Haiku Garden, zdaj so ga mojstrsko osvojili še novomeški veterani iz Moveknowledegementa, ki na šesti plošči zvenijo bolje kot kadarkoli doslej.