»V zunanjepolitično strategijo je Janševa vlada vstavila več podtaknjencev«

Slovenija je v zadnjih letih navzven delovala zmedeno. Zaradi arbitražnega sporazuma je sprva govorila le o spoštovanju prava, nato pa smo se pridružili skupini držav EU, ki se na pravo požvižga. Potem smo bili ena od bolj rusofilskih držav in v zadnjem mesecu ena že skoraj zaslepljenih prvobork proti Rusiji. Vse to ob velikih političnih spremembah in zdaj še rezultatu volitev doma kaže, da bo treba slovensko zunanjo politiko zastaviti drugače. Kako? Roman Kirn ima za seboj bogate diplomatske izkušnje. Še kot jugodiplomat je delal v Beogradu. Bil je v Burmi, pomagal je postaviti slovensko zunanje ministrstvo, bil je namestnik veleposlanika v Pragi in pozneje veleposlanik v najpomembnejših mednarodnih organizacijah, OVSE na Dunaju in OZN v New Yorku. Vodil je tudi projekt ustanovitve Fundacije za razminiranje, kariero pa je končal kot veleposlanik na Nizozemskem in nato kot svetovalec pri bivšem predsedniku vlade Marjanu Šarcu.

V nedeljo so bile v Evropi volitve v Franciji in pri nas. Kako si razlagate rezultate? 

Rezultat so dobre novice za Francijo, Slovenijo in vso EU. Glede Francije je mnoge skrbelo, kako se bo zgodba iztekla, a rezultat kaže, da so se Francozi pravilno odločili. Težko si predstavljamo, kaj bi bilo, če bi glasovali drugače; Francija je namreč močan motor EU in Macron je kljub vsemu tip politika, ki v uniji zagotavlja stabilnost in predvidljivost. Tudi volitve v Sloveniji – naj bodo v tej perspektivi videti še tako majhen korak – so zelo pomembne. Ne le za nas, za Srednjo Evropo, ampak za vso EU. Ostale države zdaj vidijo, da se Slovenija vrača. Da je ena od utrdb iliberalizma padla. Vse to vzbuja upanje, da se Srednja Evropa ne bo odtrgala od Zahoda.

Gre v mednarodni politiki zdaj Slovenija proč od Madžarske in nazaj h koaliciji z liberalnim Beneluksom? 

Mislim, da ni nobene potrebe po hitenju z opredeljevanjem, z iskanjem novih zavezništev ali celo z dokončnim opredeljevanjem, kdo naši zavezniki so. V zadnjem obdobju nas glede sklepanja zavezništev še preveč premetava.

Ampak v preteklosti, pred procesom orbanizacije, smo bili tam, mar ne? 

Drži, če pogledamo ves spekter – od civilnodružbenih vprašanj, kot je odnos do skupnosti LGBT, vladavine prava, celo do fiskalne politike EU –, smo bili v preteklosti v Sloveniji zelo blizu pozicijam držav Beneluksa. A kot veleposlanik v Haagu sem na to gledal bolj kot na ad-hoc partnerstva. Dejansko vsa EU deluje na način sklepanja takšnih, pogosto kratkoročnih zavezništev, ki so odvisna od posameznega področja. To so severnoevropska, skandinavska zavezništva, pa mediteranska skupina držav. Če me sprašujete, kje bi se po novem lahko kot država našli s tem delom Evrope, bi omenil podporo skupnemu mehanizmu preprečevanja kršitev osnovnih temeljnih vrednot EU. Govorim o ukrepih proti Poljski in Madžarski. Na tem področju bi recimo lahko zdaj iskali skupni jezik z Beneluksom.

Mislite, da je trenutek za takšno iniciativo, tudi zaradi vojne v Ukrajini, primeren? 

Je, gotovo. Navadno so konflikti tudi priložnost za bolj korenite spremembe. Sem pa proti gojenju slehernih iluzij o nekakšnih naših novih skokih na vlake. To bi bilo potem zelo podobno iluzornim predstavam, ki jih je imel Janez Drnovšek, češ da smo del Zahoda – nismo, to je zgolj del naše samopercepcije. Ena od stvari, ki sem jih spoznal na Nizozemskem, je bila tudi, da je imel Rumsfeld prav, ko je delil Evropo na staro in novo.

Zakaj smo mi nova Evropa? 

Ena od nalog diplomata je, da skuša razumeti dobre prakse v državi gostiteljici – ali je smiselno in modro kaj posnemati in tako naprej. A v Haagu sem hitro ugotovil, da tam ne moremo ničesar posnemati. Zakaj ne? Vmes je 500 let zgodovine. Nizozemska je bila v 16. in 17. stoletju globalna pomorska in trgovinska sila, osvojili so Manhattan, nato pa ga prodali Američanom. Nizozemska je svojo državotvornost gojila skozi stoletja, izumili so multinacionalke, prvi so spoznali, kaj je globalizacija, pa da vojne za posel seveda niso dobre. V prvi svetovni vojni so zato bili nevtralni in nevtralni so želeli ostati tudi v drugi. Poleg tega je pri njih očiten vpliv protestantizma, pri nas pa je bil kratkega trajanja in geografsko omejen. In končno, Nizozemska ne vidi – žal – dlje od Avstrije. Srednja Evropa je za njih Vzhodna Evropa in tako gledajo tudi na Slovenijo. Naš liberalizem je lahko stična točka pri obravnavi nekaterih vprašanj, ni pa to poseben potencial.

Naš liberalizem pomeni, da si želimo mir, konec koncev tudi, da je družba v umirjenem stanju. Svoboda pomeni, da lahko greš brezskrbno na sprehod, da se družiš s prijatelji.

O Beneluksu vas seveda sprašujem, ker ste bili tam veleposlanik in poznate ta del Evrope. Naše zadnje volitve pa so jasno pokazale, da imamo v Sloveniji zelo močno jedro liberalno usmerjenih volivcev, ki jih v naši okolici, na Hrvaškem, v Avstriji ali na Madžarskem, ni. Tukaj smo v političnem smislu precej osamljeni. Ste se kdaj vprašali, zakaj?

Sem, tudi ko sem pisal knjigo o lastni diplomatski poti, a moram priznati, da jasnega odgovora nimam. Tine in Spomenka Hribar sta si na neki način zastavljala podobno vprašanje, tudi France Bučar. Če bi že moral odgovoriti, bi seveda poudaril, da je Slovenija geografsko precej bolj kot druge države izpostavljena nekakšnemu prepihu zgodovine: ljudje tukaj so morali preživeti ob boku velikih interesov. Drugi dejavnik pa je Avstro-Ogrska. Ločnica med avstrijskim delom in ogrskim je pustila močan pečat pri razvoju narodov. V avstrijskem delu bivšega imperija sta bila nadnacionalnost in multikulturalizem veliko pomembnejša kot v ogrskem delu. Že zato imamo razlike med Slovenijo in Hrvaško. Češka je bila pod Avstrijo, Slovaška pa pod Ogrsko. Dediščina preteklosti je ostala, in to je po mojem izvor našega liberalizma – a v nenehnem spopadu z drugim polom, ki ga je zgodovinsko zastopala cerkev. Katolicizem je pri nas na drugi strani vir konservativizma.

In kako se ta naša identiteta izraža v naši zunanji politiki?

Menim, da se to kaže v našem pacifizmu. Sam sem v tujini vedno govoril: poglejte, na našem glavnem trgu stoji Prešeren, tam nimamo vojskovodje. Zaradi tega verjetno v Sloveniji tudi ne maramo skrajnosti. Naš liberalizem pomeni, da si želimo mir, konec koncev tudi, da je družba v umirjenem stanju.

Svoboda pomeni, da lahko greš brezskrbno na sprehod, da se družiš s prijatelji. Splošna ugotovitev ljudi moje generacije je, da smo bili pred tridesetimi leti veliko bolj sproščeni, veliko bolj tovariški in bolj povezovalni. Neoliberalizem v devetdesetih pa je ljudi pognal v skrajnosti tekmovanja, ki ga v osnovi ne maramo. Odnosi so se med ljudmi zaradi tega poslabšali. Redki so kolektivi, ki še gojijo partnerstvo, druženje. Ideje Luke Mesca oziroma Levice, recimo o sodelovanju zaposlenih pri upravljanju podjetij, bi lahko padle na plodna tla, a jih Levica ni dobro prodala, ni zares prepričala ljudi. Na drugi strani so na isti podlagi zaradi velike socialne občutljivosti prostor našle civilnodružbene organizacije, ki so, kot vidimo, zdaj sklenile nekakšna zavezništva s politiko in so politiki pomagale.

Ste pri svojem delu, recimo kot zunanji opazovalec, zaznali učinek, ki ga imajo politične elite na to zadovoljstvo ljudi? 

Da, v New Yorku sem kot veleposlanik delal v času, ko je predsedovanje prevzel Obama. Obama je v ZDA prinesel neko olajšanje, Trump pa je kasneje med ljudmi povzročal tesnobo, napetost. Pod Trumpom so se morali ljudje neprestano odzivati na te zunanje dražljaje. Tudi mi v Sloveniji smo v zadnjih dveh letih živeli v takšnih razmerah.

Slovenija bo z novo vlado morala odpreti novo poglavje tudi v zunanji politiki. Se vam zdi, da bi morali na novo premisliti naš odnos do ZDA? Si niste sami, še ko ste bili svetovalec pri Marjanu Šarcu, prizadevali, da bi se Slovenija bolj približala ZDA? 

Ne, sam sem bil karierni diplomat. Mene ameriški svet zabave, glasbe, filma ni fasciniral, v ZDA nisem videl le veliko stranpoti njihovega načina življenja, zaznal sem tudi slabosti ameriške demokracije in njene globalne zunanje politike. Tukaj sem torej popolnoma hladen opazovalec. Sem pa realist. Del tega realizma je, da je Amerika globalna sila, ki je temu svetu dala tudi mnogo dobrega. Če želiš to zanemariti, nisi na dobri poti.

Sam upam, da nas bo k spremembam prisilila vojna v Ukrajini in da ne bomo čakali na rešitev vprašanja Tajvana.

Pa smo zanemarjali Ameriko? 

Ja, na žalost so naši odnosi z ZDA nihali in niso bili premočrtni. Predvsem levosredinske vlade so bile vedno malce zadržane do ZDA, pri razvijanju odnosov so omahovale in bile previdne. Po moji oceni je bila to vedno posledica našega pacifizma in tudi nekakšnega antiamerikanizma. Drži, Amerika je naredila veliko slabih stvari, ampak je naredila tudi veliko dobrih. Najpomembnejše je, da so ZDA ob koncu druge svetovne vojne skupaj s Churchillom oblikovale novodobno svetovno ureditev. Tedaj so pokazale, da znajo voditi svet; Rusijo je zanimala le ozemeljska delitev. Ko so recimo v ZDA pisali ustanovno listino OZN, je bila Rusija tista, ki je zahtevala, da imajo stalne članice Varnostnega sveta pravico do veta, zaradi katerega je danes sistem OZN pogosto blokiran. Skratka, Američani si tedaj sveta niso podredili, ampak so hoteli ustvariti pogoje nove, trajne ureditve. Je pa seveda tudi res, da so v ZDA pozneje sami začeli to ureditev rušiti. ZDA so same slabile vlogo OZN, slabile so spoštovanje mednarodnega prava. Vzemimo za primer le Mednarodno kazensko sodišče. Ne le da se mu ZDA niso pridružile, celo ukrepale so proti državam, ki so se mu priključile.

Zdaj pa ZDA seveda pozdravljajo odločitev tega sodišča, ki želi proti Putinu sprožiti preiskavo. 

To je seveda eden viškov cinizma in svetohlinstva. Mednarodno kazensko sodišče je velika pridobitev za človeštvo, pomanjkljivost pa je, da se mu niso pridružile velesile. Amerika je naredila veliko, da je ta sistem, ki ga je sama najprej ustvarjala, oslabel in začel postopoma razpadati. V tem razpadanju smo v zadnjih dveh letih sprva prišli do koronakrize, ki je kot oseka razkrila vse slabosti sveta. Novi ameriški predsednik Biden je napovedal velike spremembe, a sem razočaran ob tem, kar je dejansko storil v prvem letu vladavine.

Kaj v tem smislu zdaj pomeni vojna v Ukrajini? 

Vsi trije sistemi mednarodnih odnosov, ki smo jim bili priča v modernem času, to je od Vestfalskega miru in Svete alianse do sistema OZN, so se oblikovali po vojnah. Sistem OZN je že precej časa neučinkovit in zamrznjen, vojna v Ukrajini pa je lahko priložnost, da nastane nekaj novega.

Kaj? Nekateri premiki, na primer lanskoletna odločitev držav za uvedbo globalnega davka na multinacionalke ali skupno ukrepanje zaradi segrevanja ozračja, nakazujejo, da dobivamo nekakšno svetovno vlado? 

Ne, to je preambiciozno. Glavni problem je, da ni več globalnega upravljanja sveta. Ureditev OZN je imela ali ima množico podsistemov, specializiranih agencij, kot je denimo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), glede katere je Janša dejal, da bi jo morali ukiniti. Seveda ni prava pot, da te institucije ukinemo, jih je pa treba reformirati in nadgraditi, za kar potrebujemo soglasje. Soglasja pa očitno po mirni poti ne moremo dobiti. Eno bolj prodornih in zanimivih idej, kakšna bi lahko bila nova ureditev, je nedavno zapisal predsednik ameriškega sveta za mednarodne odnose Richard Haass. Izjavil je nekaj na prvi pogled nenavadnega: da bi se glede na okoliščine morali vrniti nazaj k Sveti aliansi iz leta 1815.

Kaj to pomeni? 

Ameriški predsednik Biden je še pred volitvami predstavil idejo t. i. D-10, to je G7 –torej Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike – plus Indija, Južna Koreja in Avstralija. A to bi pomenilo novo konfrontacijo, novo hladno vojno, usmerjeno proti Rusiji in Kitajski. To seveda ni resna ideja, kot tudi ne ideja nove Svete alianse. Takšna ideja bi bila anahronizem našega časa. Dejstvo pa je, da si danes nobena od držav ne predstavlja, kako naj bi bil svet videti po novem. Hkrati smo priča novejšim dogodkom, ki spodbujajo iskanje rešitev, te pa bodo odraz novih razmerij moči in novega stanja. Koronakriza nas je zdramila, ukrajinska vojna pa je dogajanje, ki lahko sproži spremembe v svetovni ureditvi. Sam upam, da nas bo k spremembam prisilila vojna v Ukrajini in da ne bomo čakali na rešitev vprašanja Tajvana. Ukrajina je lahko glavni vzvod za spremembo mednarodne ureditve. Vsi smo sicer vedeli, da je to potencialno žarišče krize, brez dvoma od leta 2014 naprej. Ampak ne smete pozabiti, da imamo po svetu še kopico podobnih nevralgičnih točk. Koga bomo čez 10 let krivili, če bo počilo na Tajvanu? Vsi vemo, kaj Kitajska hoče, kaj pričakuje in kaj bo tudi naredila. Se na to pripravljamo? Imamo odgovore?

Ampak ali ni potem temeljno vprašanje, kdaj Rusiji ponuditi roko? Konec koncev je Rusija že dobila Krim, pa je to ni zadovoljilo – bodo njeni apetiti potešeni z novim kosom Ukrajine?

To so politična vprašanja, ki so posledica serije napak iz preteklosti. Naloga diplomacije je v preprečevanju konfliktov. Če do njih že pride, mora diplomacija z njimi upravljati, in ko se konflikt približuje koncu, je treba s pomočjo diplomacije organizirati teren za iskanje rešitev. Z Rusijo imamo za seboj 15 let zapostavljanja diplomacije. Vprašanje, kako danes ravnati s Putinom, predpostavlja dobro poznavanje njegove osebnosti, značaja, njegovega razumevanja problema. Tu nismo opravili svoje naloge. Mlačen odziv mednarodne skupnosti na ruski prevzem Krima je Putin očitno razumel kot znak slabosti ZDA in EU. Danes imamo problem, ko Putin očitno ne razume t. i. rdeče črte, ki mu jo v zvezi z Ukrajino postavlja Zahod.

Danes lahko samo rečemo, da so bile te nepremišljene, nedržavotvorne in nedržavniške epizode podrejene izključno notranjepolitičnim ciljem v predvolilnem času. Z enim stavkom: mene je Janša razočaral.

Prej se zdi, kot da je Rusija zadnjih 15 let vse bolj napadalna. 

Tako je videti, ker nekdo ni opravil svoje naloge. Po padcu Berlinskega zidu Evropa, skupaj z ZDA, trenutka ni izkoristila za prenovo svetovne ureditve, zmagali so ameriški jastrebi. Padec Berlinskega zidu je prinesel priložnost, da se odnos z Rusijo zgradi na drugačnih temeljih, da se jo približa Evropi, a je na žalost EU pokleknila, igro pa je dobila Amerika, katere neokonservativci so želeli Rusijo čim bolj oslabiti. Prvo resno svarilo je Putin dal leta 2005 na Münchenski varnostni konferenci, kjer so vsi videli, kako na svoj položaj gleda Rusija in kako užaljeno se počuti. V tistem trenutku bi EU morala okrepiti ali sprožiti razpravo o varnostni arhitekturi, ki jo imamo od leta 1975 v okviru Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Rusija si je v zadnjih letih tudi prizadevala, da bi te mehanizme aktivirala, a so te pozive vsi preslišali. To je bila velika napaka. Ursula von der Leyen je tik pred izbruhom vojne v Ukrajini vendarle dejala, da bi morali začeti dialog z Rusijo predvsem v okviru OVSE, a je bilo že prepozno. Skratka, v 15 letih smo zamudili niz priložnosti, da bi izvedeli, kaj Rusijo teži, nato pa smo jo privedli do roba: seveda ne opravičujem vojne, vse to pa vendarle pojasnjuje, zakaj je do vojne prišlo.

Slovenija, ki je v zadnjem mesecu zahtevala blokado uvoza ruskega plina in nafte, ki je zahtevala, da se v vojno vmeša Nato z razglasitvijo no-fly območja, verjetno ni pomagala pri reševanju konflikta? 

K sreči vse to ni več aktualno. Danes lahko samo rečemo, da so bile te nepremišljene, nedržavotvorne in nedržavniške epizode podrejene izključno notranjepolitičnim ciljem v predvolilnem času. Z enim stavkom: Mene je Janša razočaral. Razočaral me je predvsem zato, ker mu ne morem očitati, da je nesposoben politik – razočaral me je zaradi slabe presoje, ne zgolj z diplomatskimi zdrsi, ampak zaradi slabe presoje svojih potez, ki niso vredne državnika in niso državotvorne. To se je namreč dogajalo v času, ko je prišlo do pozitivnega stranskega učinka ukrajinske vojne – enotnosti EU, kar je Janša s svojimi izpadi krnil.

Ampak še enkrat: potrebujemo enotno Evropo, ki se bo Rusiji zoperstavila, ali enotno Evropo, ki bo Rusiji ponudila roko?

Zdaj je, kar je. Vračamo se nazaj v leto 1979, ko je Tit Dobršek v Delu objavil geslo: Boj se Rusov. Putinova politika je na žalost takšna, da mora voditi k večji ozaveščenosti o nevarnosti za mir v Evropi in za svetovni mir. In EU se bo morala oborožiti z instrumenti trde moči. Po moji oceni se je to že začelo dogajati. Brez tega EU ne bo mogla biti partner v novem svetu. Enotnost in poglabljanje EU sta doživela udarec z referendumi leta 2005 v Franciji in na Nizozemskem, od tedaj pa te zavore popuščajo. Velika zavora pri poglabljanju odnosov v EU je bila Velika Britanija, ki je EU zapustila. Druga je bila iliberalizem v novih državah članicah, ki zdaj, kot vidimo tudi v Sloveniji, doživlja poraze. Vojna v Ukrajini pa je le še zadnji pritisk v smeri močnejše EU. Sam upam, da bo Macron potegnil poteze, ki se jim tudi njegov nemški kolega Scholz ne bo mogel odreči, in da bosta oba hitreje reformirala EU v smeri njene večje učinkovitosti.

Se vam zdijo ameriške epizode iz preteklosti, recimo napad na Irak in Afganistan, podobno neprimerne, kot je ruski napad na Ukrajino? Del naše javnosti namreč trdi, da ZDA niso nič drugačne od Rusije. 

Vem, vsi smo v skušnjavi, da bi dali med to dvoje enačaj. A če se ustavimo zgolj pri Afganistanu: kdo je tam začel povzročati težave? Sprva so bili to Britanci, njim so sledili Rusi, nato so prišli Američani. Američanom bi morali prej zameriti, da so se od tam prehitro umaknili in da so brez zaščite prepustili vse tisto, kar je mednarodna skupnost gradila desetletje. Mislim, da to ni primerljivo z okupacijo Krima, vsaj za nas ne, ker sta z okupacijo Krima in napadom na Ukrajino ogroženi evropska in svetovna varnost. Nesprejemljivo je, da želi v 21. stoletju Rusija nasilno, z vojno spreminjati evropske meje. Dejansko bi se morala Evropa odzvati že veliko prej. Ko je Rusija zasedla Krim, je s tem prekršila evropski dogovor iz leta 1975 o nespreminjanju meja. Ker se leta 2014 ni zgodilo nič, je zdaj prišlo do še hujšega napada na Ukrajino; verjetno je Putin razmišljal, da sankcij ne bo ali pa da ne bodo hude. Pozabljamo tudi, da je Rusija s tem povozila varnostne garancije, ki jih je Ukrajini dala leta 1994 v zameno, da se je Ukrajina odpovedala atomskemu orožju.

Kritiki bi vam nato odgovorili, da je Zahod, skupaj s Slovenijo, ta pravila o nespreminjanju meja prvi prekršil z napadom Nata na Srbijo in s priznanjem Kosova. Se strinjate? 

Ne povsem. Na priznanje Kosova, ne glede na to, ali je bilo mogoče preuranjeno, ne dovolj premišljeno, je treba gledati v kontekstu procesa razpadanja nekdanje Jugoslavije, katere del je bila tudi avtonomna pokrajina Kosovo, in v luči agresivne, nasilne srbske politike podrejanja Kosova, zaradi katere je postajalo očitno, da življenje v skupni državi ni več mogoče.

V zunanjepolitično strategijo je Janševa vlada vstavila več podtaknjencev, recimo glede vladavine prava, kjer so naša prejšnja stališča relativizirali, na drugih mestih so celo skušali odpreti pot nekakšnemu evroskepticizmu.

Vrniva se k slovenski zunanji politiki; diplomati ste v zadnjih letih precej kritični do nje. Govorim tudi o obdobju pred Janševo vlado. V čem vidite problem in kaj bi morali spremeniti? Morda pa to nezadovoljstvo izvira tudi iz dejstva, da ste diplomati v veliko manjši državi tudi manj vplivni?

Ne, ko sem bil v New Yorku slovenski veleposlanik pri OZN, sem jasno videl, da velikost države ni povezana z učinkovitostjo diplomacije. Našo pot sam vidim tako: k ugledu in mednarodnemu uspehu Slovenije so v devetdesetih levji delež prispevali diplomati, ki so bili šolani v Beogradu. Ti so Slovenijo postavili na zemljevid sveta. Kasneje je bilo po moji oceni najbolj produktivno obdobje tam nekje med letoma 1996 in 2005. 

Nestalno članstvo v Varnostnem svetu nam je dalo nov elan, dobili smo širino ter samozavest, bili smo prepoznavni v mednarodni skupnosti kot partnerji, nastopali smo z lastnimi iniciativami, kot je bila ITF, Fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min, pomembno vlogo smo igrali tudi pri ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). Nato pa se spominjam tudi besed tedanjega zunanjega ministra Rupla, ki nam je dejal, da se z vstopom v EU in Nato lahko sprostimo. Češ, za našo varnost in ekonomsko blagostanje bodo zdaj poskrbeli drugi. Tako je dobesedno začelo rasti prepričanje, da diplomacije niti ne potrebujemo več, naša zunanjepolitična ambicioznost je začela upadati, status diplomatov pa je padal v smeri nekoristnih birokratov.

Kaj pa nenehni očitki, da naša država navzven ne nastopa enotno? 

Seveda je res, da je bilo nekoč v Jugoslaviji veliko lažje izvajati zunanjo politiko, ker je tam vse niti v rokah imela ena stranka. V demokraciji, priznam, je težje ustvarjati skupno zunanjo politiko, je pa mogoče, kot lahko vidimo pri zahodnih državah, kjer zunanja politika navadno ni igrišče za preigravanje notranjepolitičnih ambicij, kar se dogaja pri nas. Janša se zadnje mesece ni le igral z ugledom Slovenije, igral se je tudi z našimi interesi, česar ne bi smeli dopuščati.

Kaj bi svetovali novemu predsedniku vlade, kaj naj stori na zunanjepolitičnem področju? 

Kako bo nova vlada zastavila zunanjo politiko, si res še ne znam predstavljati, ker o tem v kampanji ni bilo veliko povedanega. Srčno pa upam, da se bo nova vlada zavedala, kako pomembno je to področje – Marjanu Šarcu recimo to res ni bilo jasno. Sam bi predlagal, da vlada sprva uredi našo zunanjepolitično strategijo. V zunanjepolitično strategijo je namreč Janševa vlada vstavila več podtaknjencev, recimo glede vladavine prava, kjer so naša prejšnja stališča relativizirali, na drugih mestih so celo skušali odpreti pot nekakšnemu evroskepticizmu. K sreči Janši evroskepticizma ni uspelo razvneti, je pa te poskuse treba tudi formalno izbrisati. Drugič, pri našem delovanju moramo na prvo mesto postaviti EU. To je zdaj tudi posledica vojne v Ukrajini. Moramo se odločiti, kakšno Evropo si želimo. In pri snovanju nove Evrope moramo sodelovati že zdaj, ne le pri vsakodnevnih birokratskih opravilih – imeti moramo tudi širše vsebinske iniciative. Konec koncev smo to že počeli v bivši Jugoslaviji. In kot zadnje se moramo seveda tudi v zunanji politiki vrniti k sistemu iskanja soglasja med političnimi strankami.

Kaj pa Višegrad? 

O tem je bilo sicer težko govoriti v času vlade Janeza Janše, a višegrajska četverica oziroma Srednja Evropa sta del naše identitete. S to regijo delimo podobne probleme in podobne izzive, le da smo danes v njej priča nekakšni deviaciji. Ne le na Madžarskem, tudi na Poljskem. Na Poljskem kljub skrajno neokonservativni vladi ni evroskepticizma. Veliko lažje bi bilo skleniti zavezništvo s to regijo okoli leta 1992, ko so države vodili bivši disidenti in liberalci, a smo to priložnost zaradi naše prevzetnosti izgubili.

Imeli smo se za del Zahoda, a je bila to iluzija, ki nas še danes tepe. Zavezništvo s tem delom Evrope je zgodovinska nuja zlasti zaradi EU, zavezništvo z Zahodnim Balkanom pa je nujno zaradi naše varnosti. K Višegradu moramo pristopiti na drugačen način. Z Janšo smo namreč delali pravo stvar zaradi nepravih motivov in na ideoloških temeljih. Nas ni zanimalo, kako bomo povečali pogajalsko moč v EU, zanimale so nas le skupne ideološke teme. Tudi tukaj se je Janša izkazal kot majhen politik, ki ni dozorel izzivom časa.

Bi denimo Marta Kos lahko bila primerna zunanja ministrica? >

Ni seveda rečeno, da bo ministrica; občutek imam, da cilja na položaj predsednice republike. Je pa Marta Kos izredno pronicljiva, sposobna političarka in diplomatinja. Ima znanje, izkušnje, motiv in interes. Za delovanje v diplomaciji moraš imeti interes in motivacijo, česar Karl Erjavec, ki so ga zanimali predvsem upokojenci, ni imel. Poleg tega mora biti zunanji minister tudi močan politik ali nekdo, ki mu premier stoodstotno zaupa: če ne uživa polnega zaupanja predsednika vlade, ga nihče ne bo jemal resno. In kot tretje, dober zunanji minister mora znati tudi voditi oziroma biti dober organizator resorja in vlike ekipe diplomatov. Tukaj sem morda pri gospe Kos malce zadržan. Če bo denimo res postala zunanja ministrica, se nikakor ne bi smela zapreti v okvire svojega kabineta, temveč izkoristiti potencial številnih dobrih diplomatov na zunanjem ministrstvu.