Marjan Žiberna: Dedič

+ + +

Presevanje in veriženje dveh usod

Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti.

V romanu Dedič Marjana Žiberne, ki je o teku že pisal v romanu Norma, ima šport temeljno vlogo, tudi terapevtsko. Na zadrgo spne zgodbi dveh, ki se učita drug od drugega, eden je terapevt, klinični psiholog, drugi starejši, pomenljivo blizu »Šrinkove« – kot ga kličejo sokolesarji – očetovske generacije, ki mu pomrejo vsi bližnji in je tako dedič svojih otrok in žene, še prej, ko je bil otrok, ga je zaznamovala taboriščniška, pregnanska izkušnja in to, da so očeta, predvojnega komunista, šikanirali tisti, ki so na vlak revolucije skočili tik pred zdajci. Med seansami se spremeni tudi terapevtovo samorazumevanje, glede napak v družinskem življenju in pri športu: oboje je jemal preveč zares, nepopustljivo.

Poglavja so spisana v realistični maniri z avtoritarnim pripovedovalcem, ta stvari organizira kronološko in ne dopušča, čeprav je v ospredju terapija, nobenih dramatičnih zdrsov, zastranitev ali udarnih samouvidov. Neproblematizirana gladkost prinaša površinskost, bralcu je vse servirano in razloženo, to pa uvršča roman med tradicionalno, celo malce didaktično literaturo. Namen je razlagalen in motivacijski, terapevt in pacient gresta skozi najbolj travmatične in za gradnjo osebnosti pomembne faze, smrti, rojstva, poroke, službene izzive, gradnje hiše, in klientov material je že izpovedan kot zaključen in s tem zaprt.

Terapijo spremlja športno udejstvovanje, včasih bolj tekmovalno, drugič rekreativno, s popisi vzponov in padcev pri početju. Kolesarstvo, košarka, tek, marsikaj preizkusita, opustita in se vrneta v času nakazane maščobne preobloženosti k športu kot izgradnji telesa in jamstvu duševne stabilnosti, ki blaži žalost, k stresu, ki omogoča razmislek pri visokih obratih telesa. Žibernov Dedič je apologija športa in bolj kot v nizanju zgodbe o medsebojni presvetljavi dveh biografij prepričljiv v zanosnem opisovanju ekstatičnih športnih uspehov in zadovoljstva.