Gledališka ustvarjalka, ki izrazno sredstvo izbira glede na temo

Da je Nika Korenjak, rojena v Celju leta 1993, odrasla v osebo, ki ji življenje kroji umetnost, se lahko gotovo vsaj delno zahvali staršem. Ti so družinskim počitnicam namreč dodajali kulturno-umetniško noto: v vsaki prestolnici, ki so jo obiskali, so si ogledali gledališko predstavo, koncert ali pa se odpravili v galerijo – včasih so zaradi kulturnega dogodka celo izbrali lokacijo in ne obratno. »Največkrat smo zahajali v Schaubühne v Berlinu,« pravi umetnica, ki se še vedno rada vrača v Berlin, navade iz rane mladosti pa so jo zaznamovale tudi pri tem, da je obvezen del njenih potovanj v tujino izgubljanje v muzejih in galerijah, kjer lahko preživi ves dan.

Med šolanjem na celjski prvi gimnaziji je spoznala režiserja Luko Marcena in igralca Luko Bokšana, s katerima so v sklopu Hiše kulture Celje pripravili predstavo po Ionescovem dramskem besedilu Učna ura. »Takrat sem začutila, da je gledališče tista vrsta umetnosti, ki me najbolj privlači. Prej sem sicer vedela, da me zanima umetnost, ne pa čisto zares, katera smer. Če odštejem kratko obdobje, ko sem hotela postati novinarka,« se nasmehne. Vpisala se je na primerjalno književnost, kar se je izkazalo za ustrezno izbiro, saj se je znašla v plodoviti generaciji, v kateri je imelo poleg nje še kar nekaj študentov gledališke ambicije. Z mentorico Drago Potočnjak so kmalu ustanovili dramsko skupino Dramski krožnik. V tistem času je prvič »zares« igrala v gledališču – v predstavi, ki jo je danes uspešna režiserka in dramaturginja Brina Rafaela Klampfer postavila v Gledališču Glej: 5fantkov.si Simone Semenič.

Po študiju primerjalne književnosti je iskala nove izzive in se odločila za še en dodiplomski študij na Akademiji dramske umjetnosti v Zagrebu, pozneje pa se je prepisala na dramaturgijo na AGRFT, kjer namerava narediti magisterij. Ves čas razpeta med igro, plesom, performansom in dramskim pisanjem oziroma literaturo nasploh je šele s kombinacijo treh različnih študijev na različnih ustanovah lahko urila vse naštete veščine. Med študijem v Zagrebu je denimo spoznala in začela sodelovati z umetniško skupino BadCo., ki združuje ples ter različne ravni filozofskih in eksistencialističnih dramskih besedil. »Ponekod v tujini že obstajajo študiji, ki združujejo vse to,« pravi. »Pri nas so stvari še vedno precej ločene, posebej težko je dramaturgom. Veliko jih zato dela samo na teoretskem področju. Sama bi se rada čim manj omejevala; moj cilj je, da delam v gledališču in izrazno sredstvo izberem glede na temo projekta. To se mora do neke mere zgoditi spontano.«

Tako kot se je zgodilo v predstavi 2020 Ivice Buljana, pri kateri je delala kot asistentka dramaturginje Petre Pogorevc, a je dobila spodbudo, da stopi iz ozadja in se kot performerka pridruži igralcem. Tako je povsem nepričakovano odigrala eno od vlog. »Ponosna sem, da sem bila dovolj pogumna, da sem se prepustila projektu in odmislila to, da igram z res velikimi igralskimi imeni na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma.« Predstava je bila zadnja velika predstava pred pandemijo, a ji je kljub turbulentnemu obdobju, ki je sledilo, odprla precej vrat. Z Ivico Buljanom je kot asistentka režije in igralka sodelovala še v predstavi Turingov stroj, igrala je tudi v uprizoritvi 5 kil sladkorja v Mini teatru. Mini teater je na splošno njeno gledališko sidrišče, saj sta jo Ivica Buljan in Robert Waltl od začetka spodbujala pri ustvarjanju. Z Waltlom je v Mini teatru kot dramaturginja ustvarila še otroško lutkovno predstavo Trnuljčica, dramaturgijo pa je med drugim naredila za odmeven performans Slovenski pasijon igralke Line Akif.

V zadnjem času veliko sodeluje z režiserjem Aljošo Živadinovom Zupančičem, s katerim sta na oder ljubljanske Drame postavila predstavo Težko je biti bog po motivih znanstvenofantastičnega romana iz leta 1964 bratov Strugacki, ki ta trenutek doživljata svoj revival. Tematiko, ki jo z Živadinovom Zupančičem posredno razgaljata v predstavi, trdoživost avtoritarnih sistemov, želi v prihodnosti raziskovati tudi v lastnih dramskih besedilih. »Kako je mogoče, da se vedno znova zgodi neustavljiv vzpon nekih fašističnih ideologij?« se sprašuje. »Pa ne le v političnem smislu, ampak tudi v družbenem. S tem je povezan tudi fenomen vzpona individualizma in zmanjševanje pomena skupnosti. Zdi se mi, da si skupnost želimo, a hkrati sami aktivno delamo proti njej, tako da si ne upamo biti več del nečesa, za vse hočemo poskrbeti sami.«

Zanima jo tudi, kaj pomeni biti ženska v transhumanem svetu, česar se bo v avtorski predstavi morda lotila skupaj s partnerjem Galom Oblakom, igralcem Mestnega gledališča ljubljanskega, ki bi pokril moški vidik. »Že dlje opazujem biološki terorizem nad ženskim telesom, ki gre v nore razsežnosti. Že srednješolke se podrejajo različnim estetskim posegom. Po eni strani ženske vsaj v razvitem svetu dobivajo vse več pravic in veljave v javnem prostoru, po drugi pa gremo pri tovrstnem discipliniranju res v skrajnost.«