Dej no

za +

Nikoli nisi zares tukaj.

Joaquin Phoenix igra Johnnyja (Joaquin Phoenix), newyorškega radijskega novinarja, ki potuje po Ameriki in otroke sprašuje, kako si predstavljajo prihodnost, toda sam izgleda kot odgovor na vprašanje: Johnny, kako si predstavljaš preteklost? Njegova mama je nedavno – po hudem, mučnem alzheimerju – umrla, a z njo že leta prej sploh ni govoril. Preteklost ga je stravmatizirala, introvertirala in osamila. Tudi z Viv (Gaby Hoffmann), svojo sestro iz Los Angelesa, nima kakih silnih stikov, njen nekdanji mož (Scott McNairy), bipolarni glasbenik, pa je v tako manični fazi, da potrebuje oskrbo. Čeravno jo je življenje z njim izčrpalo, ustavilo in destabiliziralo, sklene, da bo sama poskrbela zanj, zato se odpravi k njemu, v San Francisco, Jesseja (Woody Norman), svojega devetletnega sina, pa prepusti Johnnyju, ki otroke pozna le iz fikcij.

Čaka ga skok v neznano, kajti Jesseja, hiperaktivca, ki se nikoli ne utrudi, vzame s sabo, na novinarsko potovanje, vse do Detroita, New Yorka in New Orleansa, toda bolj ko se družita, bolj postaja jasno, da bi lahko Jesse Johnnyja mirno vprašal: ja, in kako si TI predstavljaš prihodnost? Česa se nadejaš? Kaj bi rad postal? Kemija med njima – med nadomestnim očetom in nadomestnim sinom – je brezhibna. »Spominjal te bom na vse,« dahne Jesse. Film Dej no, melanholičen kot črno-bela fotografija in črno-bel kot nostalgija, pokaže, da je življenje tako intimno, delikatno in obenem neformalno, da se nanj težko zares spoznamo, da se najbolj prizadevajo tisti, ki so si najbližje, da nisi nikoli zares doma in da je prihodnost nekaj vsakdanjega, splet malih vsakdanjosti, negotovosti, upočasnitev, pospešitev, razočaranj, obžalovanj in preobčutljivosti, ki bolijo, toda temu, ki premore dovolj domišljije, omogočajo, da je vedno pet minut v prihodnosti. Prav res, ni lahko biti živ. Že to, da nekoga nadomeščaš, je uspeh. (Kinodvor + VOD)