Morilčev spomin

zadržan

Set veščin.

Gotovo se spomnite kriminalk, v katerih detektiv dahne: »Prestar sem za to sranje!« Ali pa kriminalk, v katerih poklicni morilec – utrujen, naveličan vsega, tudi ubijanja – sikne: »This is my last job!« To je moje zadnje delo! Zadnje opravilo! Zadnja naloga! Zadnji posel! Ja – to je moj zadnji zločin! Alex Lewis, protagonist Morilčevega spomina, ki ga igra Liam Neeson, bi lahko siknil oboje: da je prestar za to sranje in da je to njegov zadnji posel, zadnji zločin. Lewis je namreč poklicni morilec, ki izgublja spomin – še vedno je učinkovit in produktiven, še vedno je zelo kreativen in konkurenčen, še vedno dobi ogromno prestižnih naročil, še vedno poseduje »zelo poseben set veščin«, ki jih je »pridobil v dolgi karieri« (kot je zase v Ugrabljeni rekel Bryan Mills, nekdanji agent Cie), še vedno je neslišen in fantomski, nezgrešljiv in grizlijevsko smrtonosen (ko se tarče loti z žico, puško ali bombo, mu ni para), toda žre in trga ga alzheimer. In to ve. Ko si zaviha rokav, vidimo, da ima popisano roko – to so njegova sporočila samemu sebi, to je njegov scenarij. Njegov Memento, če hočete.

Toda ko pride do naslednje tarče, se odloči, da je ne bo likvidiral – logično, premlada je (13 let!), njega pa vendarle igra Liam Neeson. Tako sam postane tarča – logično, Neeson je itak mrtev, obenem pa potrebuje razlog, da se prelevi v sejalca pravice in maščevanja, v izvensodnega čistilca »umazanije«. Kot običajno. Le da mu tokrat nasproti ne stoji kak cinični B-igralec, temveč teksaška nepremičninska magnatka, sicer vladarka trgovine z otroki, ki jo igra Monica Bellucci, seksistična karikatura opolnomočenja. Nič, Morilčev spomin, rimejk belgijskega trilerja De zaak Alzheimer (2003), prestavljen na teren Scottovega Svetovalca (El Paso, posnet v Bolgariji!), je film, v katerem se vsi borijo s klišeji, trapastimi replikami, slepimi ulicami in akcenti, tako da do lucidnosti sploh ne pridejo. Ko bi le lahko izgubili spomin na boljše trilerje. (kino)