Tove Alsterdal: Slepi rov

+ + +

Odprta pot v podzemlje

Tove Alsterdal (1960), ki sicer velja za eno bolj nagrajevanih švedskih avtoric (velja za oba spola) kriminalnega žanra, se tokrat loteva povojnih pobojev. Seveda v tistih mračnih in nepreglednih srednjeevropskih pokrajinah, ki jih je usodno zaznamoval komunizem in še prej habsburški multikulti, selitve narodov znotraj imperija ter zato mešanje krvi in negotovost etničnih meja. Švedski par z zakonsko krizo, on pa še s krizo brezposelnosti, zaradi katere sika in je nejevoljen, se odloči, da gre malo po svoje. Nabavi si hišico z vinogradom in, kot ugotovi pri iskanju vhoda v vinsko klet, ki gre k takšni nepremičnini zraven, z rovi, ki so od srednjega veka povezava med hišami in reko in ponujajo možnost pobega. Tam pa, zgodovinskemu plastenju na naše in njihove primerno, otroško trupelce z reichsmarko v žepu.

Avtorica včasih malo posili pripoved, recimo z zahtevo žanra, da mora imeti hiša klet, ergo morajo pridelovati vino; še Čehi ji vsakič znova povejo, kar se jima z možem ob najdbi buteljk izpred vojne in kiselkastem okusu vsebine utrne, pa pozabita – da so vina, če že, z Moravskega. Češko preprede s tajnimi službami in ostanki komunizma, nekaj je o Havlu in samizdatih, nekaj o Meyrinkovem Golemu in praških turistih, podeželje pa je zagamano in si ljudje ne upajo govoriti o ničemer, zaradi strahu in zamer. Sploh je Češka Tove Alsterdal kar malo transsilvanska, drakulistična.

Pisateljica piše sicer s toplim ženskim izravnalnim odnosom do vseh, tudi do milijonov izgnanih in pobitih sudetskih Nemcev. Manj razume tiste in njihov spomin, ki opozarjajo, da je šlo za maščevanje za trpinčenje in vzvišenost folksdojčerjev in nacijev med okupacijo, da so bile pred izgonom Nemcev recimo vsaj Lidice kot maščevanje za uboj Heindricha. Jasno, v takšnem vampirskem ozračju se začnejo kopičiti trupla, vsa so povezana z zahtevami po vrnitvi z Beneševimi dekreti zaseženega premoženja in izgnanih lastnikov; o tem, kdo jih je pobil in kako zverinsko, piše v romanu Strahopetci o zadnjih dneh pred koncem vojne Jozef Škvorecky, o brambovcih in domoljubih, zariplih in sadističnih, zahrbtnih krvnikih še pred nastopom komunizma, nekaj let prej. Tudi Tove Alsterdal zapiše, da so bili v primerjavi s temi novopečenimi češkimi nacionalisti celo folksdojčerji benigni, Hitler jih ni maral, ker so se raje držali zemlje, ki so jo tisočletje delili s sosednjimi in včasih prijateljskimi slovanskimi soobdelovalci polj.

Tove Alsterdal ne piše kriminalke, čeprav je zgodba izdatno podkletena s trupli. V ospredju je čudno vedenje švedskega para, ki pade v kremplje tajni druščini, očitno preoblečenim nekdanjim agentom v službi komunizma in zdaj v službi prikrivanja zgodovinske resnice in pravice. Gre za razglednico iz Češke, kakor si jo v pravičniškem srdu ustvari amaterska – in s to poljubnostjo omejena – zgodovinarka in vznesena vinogradnica, ki noče sprejeti resnice, da bi za malo bolj kakovostno vino morala pridelovati na Moravskem