Igralka, ki je svoj bivalni prostor spremenila v zeleno oazo

Klasična izpeljava mita o Odiseju nam Penelopo predstavi kot nekakšen patriarhalni ideal, zvesto ženo, ki je dvajset let potrpežljivo čakala, da se Odisej vrne iz trojanske vojne, in krepostno odgnala več kot sto novih snubcev. Kaj pa druga plat te zgodbe? Slovita pisateljica Margaret Atwood jo pove v dramskem besedilu The Penelopiad, v slovenščino prevedenem kot Penelopina preja: v ospredje postavi zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je Odisej ob vrnitvi domov dal obesiti, saj naj bi mu bile v njegovi odsotnosti nepokorne. Penelopiada bo v režiji Livije Pandur in izvedbi igralske zasedbe SNG Drama Ljubljana 29. maja premierno uprizorjena na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank; Gaja Filač igra eno od dekel, Melanto. »Zanima nas, kakšna je bila Penelopa v resnici,« pravi igralka. »Želimo jo demitizirati. Gre za eno tistih žensk, ki služijo kot svarilo novim generacijam, češ, zakaj pa niste tako zveste in ponižne, kot je bila ona? A v tem besedilu se ne pokaže samo kot junakinja, vidna je tudi dinamika med njo in njenimi deklami. Tako se odpre pomembno vprašanje: kaj vse je ženska sposobna narediti ženski, da v patriarhalnem svetu ne bi izgubila svojih privilegijev?«

Gaja Filač, rojena leta 1998, se je v igralske vode odpravila že v zgodnjih najstniških letih. Njen pokojni oče Vilko Filač je bil veliki direktor fotografije, med drugim pri uspešnicah Emirja Kusturice, deset let starejša polsestra Saša Pavlin Stošić pa je prav tako igralka, zato je lahko proces formiranja akademske igralke ves čas spremljala od blizu: živčnost ob pripravah na sprejemne izpite, denimo, pa akademijske produkcije, kamor je hodila ponosno bodrit sestro, s katero bosta prav v Penelopiadi prvič zaigrali skupaj. »To je bila zame dobesedno magija. Ogromna dvorana, njeni mentorji, ki so sedeli v prvih vrstah in so se mi zdeli takrat visoki dva metra, ta obred, ki se zgodi, ko greš v teater. Kot neke vrste droga. Seveda je to vplivalo name.« A da gre sprejemne izpite na AGRFT delat tudi sama, vseeno ni povedala nikomur razen domačim. »Svojo odločitev sem dolgo skrivala, niti nisem želela, da se kdorkoli vmešava v to ali da mi pomaga pri pripravah na sprejemne izpite. Želela sem, da je to moja stvar, ne da se pojavijo neka pričakovanja, ker pod pritiskom visokih pričakovanj ne delujem dobro.« Kakorkoli, vse se je srečno končalo, nedavno je na AGRFT diplomirala, jeseni se bo vpisala na magisterij. Trenutno kot igralka ostaja na svobodi – pomembno se ji zdi le, da je vloge ne ukalupljajo, da ima z vsako priložnost, da se nauči in pokaže kaj novega.

Še pred polnoletnostjo je igrala v priljubljenih mladinskih filmih, kot sta Rdeča raketa in Košarkar naj bo. V četrtem letniku gimnazije je dobila priložnost v BBC-jevi seriji Love, Lies and Records, v kateri je igrala tudi Katarina Čas – na snemanja v Leeds je letela med maturitetnimi obveznostmi. Sicer pa tudi gledalcem domačih serij ni neznanka: morda ste jo kot hčerko glavnega lika Tarasa Birse opazili v Jezeru, Leninovem parku in Dolini rož, igrala je še v serijah V imenu ljudstva in Ena žlahtna štorija, pa v Voyevih produkcijah Telenovela in Lajf je tekma. Velike in male zaslone zdaj postopoma zamenjuje za gledališke deske: navdušila je v predstavi Lepe Vide lepo gorijo, ki jo je po besedilu Simone Semenič v Prešernovem gledališču Kranj režirala Maša Pelko, Penelopiada pa je njen prvi projekt v ljubljanski Drami. Obe predstavi se posredno ukvarjata s položajem žensk v družbi – prva tudi s konceptom pridnosti, sramu, odnosom do moških avtoritet, spolnega nadlegovanja.

»Zdi se mi, da se je feminističnih predstav oziroma predstav, ki kritično obravnavajo položaj ženske v svetu, prijel slab sloves: ojoj, še ena predstava, kjer bodo ženske stopile na barikade in kričale. A zame feminizem ni to, ni nasilje. Kot je Margaret Atwood lepo povedala: če feminizem pomeni, da se borim za pravice vsakega človeka, potem sem feministka,« pravi. Tudi sama je bila kot mlajša obremenjena s konceptom pridnosti, ki je vsiljen predvsem ženskam, toda k sreči je ugotovila, da se mora ideje o tem znebiti, če želi zares najti samo sebe. »Me pa še vedno preseneča, kako hitro lahko obveljaš za problematično, če se avtoriteti postaviš po robu in uveljaviš svoje mnenje. Tudi če se pogovarjamo zgolj o splošnih pravicah in svoboščinah, ki bi morale veljati za vsakega človeka, ne glede na spol,« dodaja.

Njeni liki puhtijo od energije, a ko ne igra, se zelo rada umakne v svoj svet, v mir in tišino. Obožuje vas Krka blizu Ivančne Gorice, kjer je odraščala, in še nedavno je vsak prost trenutek izkoristila za to, da je pobegnila domov, toda ob vse več igralskih priložnostih v prestolnici se je morala sprijazniti s tem, da je doma tudi v mestu. Svoje ljubljansko stanovanjce je zato s pomočjo rož in sobnih rastlin v celoti odela v zelenje in v mesto pripeljala košček narave. Od takrat se tudi v Ljubljani počuti prijetno.