Dokument človeške ničevosti

V ljubljanski Drami smo končno dočakali premiero Velikega diktatorja, odrske predelave istoimenske filmske klasike Charlieja Chaplina, ki je bila zaradi bolezni tolikokrat prestavljena, da je začela počasi dobivati status starodavne mitične prerokbe. Bi imela predstava večji naboj, če bi jo dramski ansambel, kot je bilo načrtovano, uprizoril že prejšnji mesec – dan pred parlamentarnimi volitvami? Pravzaprav ne: satirične in kritične razsežnosti Chaplinove mojstrovine so brezčasne, vselej zadenejo žebljico na glavico in jo vedno tudi bodo. Boj proti fašizmu se namreč, žal, še ni končal.

Režiser Diego de Brea se je (k sreči) uprl skušnjavam aktualizacije in lokalizacije vsebine filma: očitno se je zavedal, da bi vsakršna aluzija ali referenca na lokalno aktualnopolitično dogajanje verjetno delovala ceneno. Namesto tega je na oder skorajda s kirurško natančnostjo preslikal najbolj ikonične prizore iz Chaplinovega filma, ki že dobrih osemdeset let spadajo med najučinkovitejše in najduhovitejše filmske posnetke – in hkrati kot ostro orodje politične kritike, ki od leta 1940, ko je film nastal, ni izgubilo niti trohice svojega naboja, pravzaprav nasprotno: Chaplinov absurdni, a zares pronicljivi vpogled v zblazneli um Adolfa Hitlerja še danes deluje izrazito relevantno, na neki način celo preroško. Avtor namreč s parodično Hitlerjevo karikaturo ni zaobjel zgolj psihologije prvega moža nacistične Nemčije, temveč vsakega avtokrata. »Z globoko čutnostjo in pronicljivim razumom nam film inventivno odstira in upodablja strašljivo zgodovino ter kot fantazmagorični videc izrisuje tudi potencialno prihodnost, ki se vseskozi napoveduje in gotovo res prihaja,« je v gledališkem listu zapisal režiser in dodal, da gre za »dokument človeške ničevosti iz preteklosti, ki nas nagovarja in opozarja, da spet drvimo v tisto nekaj, čemur bi se morala normalna pamet in zdravo čustvo upirati z vso silo«.

Kljub močni političnosatirični, družbenokritični razsežnosti in občasnim dramatičnim, celo ganljivim trenutkom – denimo osupljiv brivčev govor na koncu filma (in predstave) – pa je Veliki diktator v prvi vrsti absurdna komedija zmešnjav. Stavi predvsem na starodavne komične trike, ki človeka zabavajo že od pamtiveka. Čeprav je Veliki diktator Chaplinov prvi zvočni film, se še vedno zanaša predvsem na tako imenovani slapstick humor – na rahlo infantilne šale, dostavljene predvsem prek pantomime, s kakršnimi je blestel v nemih filmih. A pomembno vlogo odigra tudi zvok, saj je ena najbolj komičnih razsežnosti – tako filma kot predstave – nemško zveneča žlobudravščina, s katero Chaplin (in zdaj tudi Zrnec) vzneseno parodira razvpite Hitlerjeve govore. Slovenščina se v tem kontekstu, predvsem zaradi številnih tujk, ki jih je prevzela od nemščine, izkaže kot izrazito posrečen jezik. Ko Zrnec na primer zavpije »Štraf mit da štrangulirung mit da totenzekt, da Juden! Štruc majn štraf – barzik barzak, unt en frecenzekt, unt en frocenzakt, unt en flürtenzakt – štranguliren unt in da blut!«, gledalce skoraj pobere od smeha. Ja, občinstvo v Drami se je – slabi dve uri, skorajda brez prekinitve – krohotalo in krohotalo; na trenutke tudi do solz.

Satirična burleska, ki se v veliki meri zanaša na karizmo Jurija Zrneca – ta tako kot Chaplin v filmu hkrati portretira diktatorja Adenoida Hynkla, karikaturo Adolfa Hitlerja, in anonimnega judovskega brivca, z amnezijo prizadetega protagonista zgodbe –, po eni strani jasno priča o brezčasnosti Chaplinovih domislic, ki so se postarale kot vrhunsko vino, po drugi strani pa je še en glasen dokaz za neizpodbitno dejstvo: ljudje enostavno obožujejo Jurija Zrneca. Ko ta samo stopi na oder, med občinstvom sproži histeričen naval smeha, ko pa si na glavo povezne hecno pokrivalo ali se na primer spotakne in pade ter ko za piko na »i« še kaj zavpije v nemškutarski spakedravščini, se slehernik od smeha skoraj zaduši. Posrečena izbira glavnega igralca je – tako kot Chaplin v filmu – gorivo, ki poganja celotno zadevo; voda, ki žene mlin te absurdne komedije. Zrnec je natančno seciral, analiziral in interpretiral glavna lika ter se vanju zares mojstrsko vživel ter uprizoril nastop, na katerega bi bil verjetno ponosen še sam Chaplin.

Hitlerjevska žlobudravščina in tudi prismuknjene pantomimske šale pa se, žal, precej hitro izpojejo, zato se predstava zdi nekoliko predolga. Pri tem ne pomaga niti igranje na klavir izpod prstov pianista Jožija Šaleja, ki sprva sicer lepo poudari burleskno naravo predstave, a začne po kakšni uri počasi že malo najedati. Če bi bila predstava slabe pol ure krajša, bi naredila veliko boljši vtis, še posebej zato, ker je celoten izdelek – podobno kot pri filmu – pravzaprav le plovilo, ki nas vodi do zaključnega govora, enega najboljših monologov v filmski zgodovini: »Niste stroji! Niste živina! Vi ste ljudje! V vaših srcih je ljubezen do človeštva!«

Gledališka predstava:
Charlie Chaplin: Veliki diktator
Režija: Diego de Brea
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: 20., 21., 22., 23., 28. in 29. maja 2022