Didier Eribon: Vrnitev v Reims 

+ + + + +

Avtobiografija pronicljivega sodobnega francoskega filozofa in sociologa.

Številne knjige, predavanja in članki so ga umestili v svetovni intelektualni svet, ki seže do Berkeleyja in Cambridgea. On pa ne piše o uspehih, ampak o bolečini. Ne sledi slavi, ne stresa anekdot, motri bolečino. Bil je otrok tovarniških delavcev na periferiji, in ko je v sebi začutil geja, je bil deležen šikaniranja, posmehovanja in poniževanja, nič ni kazalo, da se bo lahko kdaj afirmiral v meščanskem svetu. Seveda ni bil povzpetnik, ki bi si prizadeval za promocijo za vsako ceno in bi za to zatajil samega sebe. V samoanalizi svojega bivanja ne poantira jeze na surovi milje, temveč sledi svoji miselni formaciji. Zapečatil ga je Sartre: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«

Dvakratni odrinjenec – spolni in razredni – je gradil na bolečini. Prav razdvojenost mu je omogočila, da bivanja ni le trpel in živel, marveč mislil. In gejevska osvajanja so mu odpirala vrata. Na domovih ljubimcev si je ogledoval njihove biblioteke in poslušal njihove plošče, pri tem pa spoznaval nova področja kulture in vednosti. Nekdo, čigar mama je snažilka, bo v pogovoru z meščanom že vnaprej hendikepiran, saj prihaja iz drugačnega mentalnega sveta. A gejevska družba, ki je v getu, je sama po sebi brisala razredne razlike. Oborožen z vednostjo in prodornih misli je osvajal Pariz, šel proti doktoratu, vendar fizično omagal, ker kot nočni čuvaj ni zmogel študija. Poznanstvo mu je ponudilo možnost, da se afirmira v kulturnem žurnalizmu, se vzpostavi kot intelektualec, ki se izmakne vladajočim strujam marksizma in lakanovstva ter potem v drugo poseže v univerzitetno trdnjavo. In jo dramatično spremeni, ko samospraševanje o spolni in razredni izločenosti postavi za topiko svojih del.

Peklensko odkrita pot do samega sebe, ki ni pisana, da bi bila všečna.