Dejan Zavec, najbolj športni poslanec: »Opozicija ni izgubila zaradi Roberta Goloba«

Legenda pravi, da naj bi Dejan Zavec v boks zašel po nesreči. Prišel je na trening nogometa, ki je odpadel, nato pa je k njemu stopil trener Ivan Pučko in ga vprašal, ali bi se rad preizkusil v boksanju. In se je. Ni bil sicer pretirano dober, sprva ni izkazal posebnega talenta, celo kolebnica mu je delala težave. A je bil žilav in vztrajen. Leta kasneje je začel osvajati svetovne naslove in postal eden najbolj prepoznavnih slovenskih športnikov. Zdaj se iz boksarskega ringa odpravlja še v političnega, je namreč eden od več političnih novincev, ki so se po zgodovinski zmagi stranke Roberta Goloba uvrstili v parlament.

Od 41 poslancev Gibanja Svoboda so le štirje že kdaj sedeli v poslanskih klopeh. Med novinci ste tudi sami. Kako se znajdete v vlogi poslanca, se še vedno izgubljate po parlamentarnih hodnikih?

Moram priznati, da se mi vse skupaj sploh ne zdi tako zapleteno, kot so govorili. Morda še ne poznam čisto vsega, ampak kolikor sem videl, se mi zdi, da se zelo dobro znajdem. Nimam težav z orientacijo, bom tako rekel.

Sicer ste ponosni Ptujčan. Ostajate na domačih tleh ali se selite v Ljubljano? 

Za zdaj ostajam na Ptuju, težko si predstavljam, da bi se z družino preselil v Ljubljano. Zavedam pa se, da ne bom mogel biti vedno doma, česar je naša družina že tako ali tako vajena.

Bolj kot politika vas poznamo kot nekdanjega svetovnega boksarskega prvaka, danes boksarskega trenerja. Zakaj ste se odločili zamenjati boksarski ring za političnega? 

Ne gre za tekmo, za osvajanje nekega naziva. Težko je razložiti, saj ne bi želel govoriti samo v metaforah ali preveč poduhovljeno, ampak sem enostavno dobil neki »klic«. Kar nekaj ljudi me je ustavilo na ulici in s tem, ko so z menoj delili svoje potrebe, svoje težave, se je v meni sprožilo, da bi bil morda ravno jaz lahko prenašalec njihovega glasu. Ljudje so mi v preteklosti namreč izkazali veliko pozornosti na moji športni poti in najmanj, kar lahko naredim za družbo, je, da njen glas ponesem v hram demokracije. S tem, ko sem doma nezadovoljen in samo komentiram stvari, nič ne pripomorem k izboljšanju družbe in države – ker v resnici nič ne naredim, da bi bile stvari boljše. Tudi zato sem se aktiviral.

Kam bi se postavili na političnem spektru, se imate za levičarja, ste človek sredine? Nekoliko nehvaležno vprašanje morda, vem. 

Ni nehvaležno vprašanje, bom pa morda videti malo zmešan, kot da sploh ne vem, kaj delam v politiki. Ampak sem prepričan, da nas življenje uči nekaj bistvenega, kar gre upoštevati tudi v politiki: vsaka skrajnost, tudi najbolj prijetna, je lahko škodljiva. Tudi najboljša hrana na svetu, če jo bomo jedli prekomerno, ne bo več okusna. Zato ne morem reči, da sem levi, sredinski ali desni, ker ima vsakdo izmed njih v neki točki prav. Prav nimajo zgolj takrat, ko gredo v ekstreme oziroma ko prestopijo meje. In meje so zelo jasne, ureja jih zakon ZKP, se pravi zdrava kmečka pamet. Po drugi strani pa se mi te delitve zdijo tudi precej neresne v današnjem času. Jaz pripadam Sloveniji. S tem, da nisem nacionalist, sem pa velik patriot. Ker tukaj živim, tukaj ustvarjam.

Dobro, če zastavim vprašanje nekoliko drugače: javno ali zasebno šolstvo? 

Javno, zagotovo. Saj z zasebnim ni nič narobe, ampak naj se potem financira samo. Imamo javni in zasebni sektor, slednjega nimamo kaj financirati iz javnega denarja.

Enako velja za zdravstvo?

Absolutno.

Pred kratkim je družbo pretresla zgodba Hrvatice, nosečnice s hudo prizadetim zarodkom, ki ji sprva ni bilo dovoljeno opraviti splav. Kakšno je vaše stališče do umetne prekinitve nosečnosti? 

To sploh ne bi smelo biti vprašanje moških, to je vprašanje ženske, posameznice, ki se znajde v težkem položaju. Danes sploh ne bi smelo biti več vprašanje, kdo bo odločal o tem, o ženski, ali bo naredila splav ali ga ne bo. Osupel sem ob takih vprašanjih. Ne ob vašem vprašanju, da ne bo pomote, ampak preprosto ob dejstvu, da sploh lahko obstaja mnenje, da ženske ne bi smele svobodno odločati o svojem telesu.

Osupel sem ob takih vprašanjih. Ne ob vašem vprašanju, da ne bo pomote, ampak preprosto ob dejstvu, da sploh lahko obstaja mnenje, da ženske ne bi smele svobodno odločati o svojem telesu.

Kaj pa pravice istospolno usmerjenih parov? 

To je zame tema, glede katere imam dokaj jasno oblikovano mnenje. Kar se tiče porok istospolno usmerjenih parov – s tem nimam nobene težave. Imam pomisleke, ko pride do posvojitev otrok in do tega, da bi istospolno usmerjenim parom pripadale iste pravice, kot jih imata oče in mati. Gre za delikatno temo, o kateri bi morale steči dodatne razprave, tudi mene bi o tej temi moral kdo zelo dobro podučiti in mi razložiti, kaj so dobre in kaj slabe stvari, ki bi jih lahko prinesle take posvojitve otrok.

Predvidevam, da se boste kot poslanec vseeno posvečali predvsem področju športa. 

Področja, kjer bi se rad angažiral, so tudi kmetijstvo, finance in infrastruktura. Zagotovo je šport tisto, kar mi je najbolj blizu, me najbolj zanima, in zdi se mi tudi, da lahko na tem področju največ ponudim. Se pa zavedam, da gre šport z roko v roki – pa čeprav vsebina ni povsem enaka – z gospodarstvom.

Kaj bi bil eden od prvih ukrepov na področju športa, ki bi jih radi sprejeli? 

Status športnika. Morda gre za preveč osebno področje, ampak država ne more dovoliti, da glavni povezovalci v državi, njeni ambasadorji, ki jih je družba ves ta čas spremljala, se z njimi veselila, jokala in stiskala pesti, po končani športni poti ne dobijo možnosti, da bi se vključili v normalno življenje.

Ste imeli vi podobne izkušnje?

Moja izkušnja, za katero sem zelo hvaležen, je, da sem bil štiri leta zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve, v policiji. Ko sem končal kariero, sem se znašel v obdobju, ko se nisem znal orientirati, se znajti, saj je do takrat moje življenje potekalo popolnoma drugače. S podobnim položajem se verjetno sreča večina športnikov ob koncu kariere. Sprašuješ se, kdo si, kaj zmoreš, kdo si bil, kaj bi rad bil ... Zaletavaš se v zid. Takrat bi ti res prišlo prav, da bi ti država dala možnost dela v vojski, policiji, pravzaprav katerikoli državni ustanovi, samo zato, da se stabiliziraš. In zato, da dobiš od države neko povratno informacijo. Da si rečeš: ja, to je moja država, zato sem garal in predstavljal svojo državo v najboljši luči. Ne pa samo zato, da smo bili nemalokrat zlorabljeni v protokolarne namene, potem ko se je naša športna kariera končala, pa smo postali nihče.

Družba zdaj lahko resnično vidi, kdo nam je vladal zadnji dve leti in s kakšnim namenom. Gre za načrtno delanje škode.

V koaliciji se že srečujete s številnimi očitki, tudi na račun koalicijske pogodbe. Dvig minimalne plače na vsaj 800 evrov, postopno skrajšanje delovnega časa na 30 ur na teden, progresivna obdavčitev premoženja, 20 tisoč stanovanj ... Gre za velikopotezne napovedi, gospodarstveniki in delodajalci opozarjajo, da morda preveč velikopotezne.

Seveda se že zdaj srečujemo z različnimi očitki: zakaj ta, zakaj ne ta, zakaj je to tako in zakaj ni kaj drugače. Mislim, da sta pomembni predvsem dve stvari. Prva je, da se je v ljudeh v preteklosti povsem upravičeno pojavilo veliko dvomov o verodostojnosti besed, ki jih izrekajo politiki, za kar imajo na podlagi preteklih izkušenj tudi razloge. Politika se je pozabila ukvarjati z ljudmi, kar je pripeljalo tudi do zadnjega volilnega izida. Opozicija ni izgubila zaradi Roberta Goloba ali Gibanja Svoboda, ampak zaradi volje ljudi – ker jim preprosto ne zaupajo več. Po drugi strani pa je družba – in ob tem res ne bi bil rad videti neokusen ali aroganten – že malček naveličana in razvajena.

Demokracija ne prinaša samo pravic, ampak tudi obveznosti.

Opozicija se je sicer odločila že prvi dan, ob sklicu novega državnega zbora, v proceduro dati več kot 30 zakonov in tako začasno praktično blokirati večino vaših pobud. Ne delujejo ravno konstruktivna opozicija, kot so sprva napovedovali. 

Ko pomislim na to, lahko rečem samo, da družba zdaj lahko resnično vidi, kdo nam je vladal zadnji dve leti in s kakšnim namenom. Gre za načrtno delanje škode, za nagajanje. Konec koncev tako v opoziciji niso kaznovali samo naše stranke, kaznovali so slehernega davkoplačevalca. S tem samo mečemo denar v zrak, namesto da bi ga upravljali preudarno. Verjetno pa je bilo vse skupaj res treba pričakovati. Želimo si sicer, da bi se zgodil čudež in bi se, kot sem omenil že prej, nehali deliti in zagovarjati zgolj strankarske poglede. Seveda bodo vedno obstajali neki temelji, na podlagi katerih stranke gradijo svoje politične poglede, ampak odločitev ne bi smele sprejemati zaradi samih sebe, pač pa zaradi ljudi. Treba se je začeti ukvarjati z ljudmi, z družbo, s tistimi, ki so nas izvolili. Pozabili smo na to. Za njih smo v parlamentu.