Trušč lažne elite

Janko Lorenci

27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Kolumna

Blaž Brodnjak, direktor NLB, je v imenu nekakšnega gospodarskega kroga tik pred volitvami zahteval, da politika sestavi veliko programsko koalicijo. Zavzel se je torej, da Janša, ki je dve leti zavijal vrat demokraciji, v duetu z Golobom ostane na oblasti. Ergo: Brodnjaku je demokracija deveta skrb.

Ta agresivni in miselno preprosti človek spada med tiste slovenske menedžerje in podjetnike, ki ob vsakem povečanju ali večji progresivnosti davkov, plač in socialnih ugodnosti grozijo s poplavo stečajev, begom kapitala v tujino, gospodarskim zlomom. Ta vrsta menedžerjev, podjetnikov in njihovih povezav (imenujmo jo koalicija hitrega denarja) tudi po volitvah straši, da z novo oblastjo prihajajo množične nacionalizacije, socializem in revolucija. Boscarol je celo rekel, da bo napovedani premoženjski davek pred parlament privabil vile in sekire.

V resnici je nova oblast daleč od revolucionarne. Njene za brodnjake strašne zamisli so marsikje v razvitih kapitalističnih državah samoumevnost. Poleg tega bo marsikaj zapisanega ostalo le na papirju. A nova koalicija bo že zaradi svoje sestave in premiera nekoliko drugačna od dosedanjih. Njen obljubljeni pomik k večji solidarnosti in dolgoročnosti je zahteva časa, pri nas in globalno. Oboje, z demokracijo vred, očitno hoče tudi ljudstvo.

Koalicija denarja pa sprememb v resnici noče. Kaj jo pravzaprav žene? Eno je egoizem, ozkogledost in pohlep; je glasnik premožne manjšine, ohlapnega lobija bogatih, ki obvladuje zajeten del nacionalnega premoženja in mu sedanje razmere ustrezajo. Lobi ne bi mogel biti tako vpliven, če ne bi bili gospodarstvo, politika, mediji … prežeti z dogmami neoliberalizma, ki uničujejo občutek za skupnost in imajo veliko neenakost za naravno stanje stvari. Tretji dejavnik je razprodanost gospodarstva tujim lastnikom, ki jih brigajo samo dobički, Slovenija kot taka pa ne. Del gospodarstva pa je res tako šibek, da ne prenese povečanja obremenitev.

Ti motivi se prepletajo v gmoto, ki hoče ohraniti status quo in se boji oblasti, ki bi nehala privilegirati premožno manjšino. Koalicija hitrega denarja se prilagaja menjavam oblasti, a različno: janšistično polzenje v nedemokracijo je ne moti, višji in bolj progresivni davki pa strašno. Tokrat zganja še večjo paniko kot sicer, kar posredno govori za drugačnost Golobove trojke.

Brodnjaki niso glasniki celote slovenskih menedžerjev in podjetnikov. Še manj so poslovni polbogovi, za kakršne se imajo. Sicer naše gospodarstvo ne bi tako mršavo napredovalo, dodana vrednost ne bi bila tako nizka, povpraševanje po naših menedžerjih v tujini pa tako neznatno. Hkrati ne razumejo, da gospodarstvo ni vesolje zase in popek sveta in da dolgoročno ne more res uspevati, če je infrastruktura zastarela, če javne službe pešajo, če sta znanost in kultura podhranjeni. Ne vidijo, skratka, da je gospodarstvo zgolj del velike vezne posode, ki se ji reče družba. Vidijo pa, da bodo morda ob nekaj evrov in privilegijev, ki jih je klientelistična Janševa vlada delila premožnim in svojim privržencem. Zato zdaj tak vik in krik.

Volitve so se iztekle srečno, a Slovenija ostaja na prelomnici. Z eno nogo je del evropskega vzhoda, kjer že mirno živijo poldiktature, pa čeprav članice EU. Smo, kljub preplahu brodnjakov, med državami z najnižjimi davki, nepremičninskega in premoženjskega davka sploh nimamo, a capljamo na mestu, to pa nas ogroža. K temu največ prispeva politični vzorec zadnjih dveh desetletij – začarani krog izmenjavanja desnega in levega pola na oblasti. Sta različna, a se bolno dopolnjujeta: desnica s hegemonom SDS je nedemokratična, trdo neoliberalna, polkriminalna, leva sredina pa demokratična, a razdrobljena in bolj ali manj okužena z neoliberalizmom. Pola sta drug drugemu alibi, generirata slab razvoj in nobeden se ne more trajneje zasidrati na oblasti. Politično in vsakršno, tudi gospodarsko dogajanje je razsekano na posamične mandate, to onemogoča zdravo razvojno kontinuiteto. Taka Slovenija ne more modernizirati infrastrukture, se nenehno opoteka med javnim in zasebnim, spodjeda institucije, na veliko uvaja prekarnost … Z vsakim Janševim mandatom pa je bolj načeta celo demokracija.

V taki Sloveniji se ne more razviti niti uspešno gospodarstvo, vsaj kot celota ne. Politika in gospodarstvo sta tesno prepletena, a to je nezdrav preplet, saj slabo vplivata drug na drugega. Politika na primer z nastavljanjem »naših« v gospodarstvu, to pa z lobiranjem v politiki. Tak preplet generira bolezni v celotni družbi.

Močnejši partner v tem paru je vendarle politika. S svojo polaščevalnostjo, neodogmami, klientelizmom, kaotično privatizacijo (pri vsem tem so prednjačile Janševe vlade) … je tudi v nemajhnem delu gospodarstva pomagala ustvariti miselnost, ki vidi v Sloveniji samopostrežnico. Skratka, brodnjaki so deloma akter, deloma produkt slabih medsebojnih vplivov.

Prenova čaka oba, politiko in gospodarstvo, sicer bomo trohneli in stagnirali naprej. Vitalno gospodarstvo potrebuje oblast za večino, ne za premožne, potrebuje čim manj razslojeno družbo, saj so države, kjer je enakost večja, praviloma uspešnejše. Potrebuje tudi ne vitko, ampak močno državo, ki mu lahko edina pomaga preživeti krize in ustvari družbeno okolje, ugodno tudi zanj.

Golobova koalicija ima ob vseh slabostih možnost, da prekine začarani krog in začne premike. To je sprožilo reakcijo ekonomske psevdoelite. Prava gospodarska elita bo, upamo, novo koalicijo podprla. To velja tudi za civilno družbo in medije. S slednjimi je križ. Zanje v glavnem velja, da so s toleriranjem janšizma in družbene neenakosti pomagali ohranjati dosedanji političnoekonomski vzorec, čeprav jih je, kot zdaj najbolj boleče čuti RTV, uničeval. Nauk je jasen: ven iz statusquojevstva, proč od janšizma in neoliberalizma, pomik k družbeni solidarnosti in dolgoročnosti.

To je zahteva časa, pri nas in globalno.