Oblikovalka nakita, ki je zasavskemu premogu vdihnila novo življenje

Ljubitelji blišča in slave se ob podelitvah najpomembnejših nagrad v ameriški glasbeni in filmski industriji ne ukvarjajo le s tem, kdo bo zmagal v posamezni kategoriji, temveč tudi s tem, kaj je v darilnih vrečkah za povabljence in nominirance, ki jih organizatorji napolnijo z izdelki v skupni višini več deset tisoč dolarjev. Vsako leto so posebej zaželena roba, saj si za to, da bi vanje uvrstile svoje izdelke, prizadevajo številne znamke. Marjeti Hribar, slovenski oblikovalki nakita iz zasavskega premoga, se ni bilo treba – komaj nekaj mesecev po vzpostavitvi uradne spletne strani njenega nakita so ji iz Akademije snemalnih umetnosti kar na lepem poslali sporočilo, da ga želijo uvrstiti v darilni program grammyjev. Sprva je mislila, da jo kdo vleče za nos, a vendarle dognala, da gre zares. Po reševanju logističnih težav – kako nakit iz premoga brez zapletov spraviti čez carino v času, ki ga je narekoval protokol podelitve? – je šestdeset kosov nakita srečno prispelo v ZDA, pozneje pa je še izvedela, da ga bodo zaradi organizacijskih sprememb razdelili tudi med petične obiskovalce podelitve oskarjev.

Zgodba o uspehu Marjete Hribar nekoliko spominja na tisto, ki jo piše mlada mariborska slikarka Alja Horvat – z izvirnostjo, vizijo in vztrajnostjo, a brez posebnega načrta promocije ji je uspelo s svojim nakitom navdušiti ne le Slovenijo, temveč tudi tujino. Dober glas o njenih izdelkih se je dolgo širil le od ust do ust in po družbenih omrežjih. Danes je njen nakit pogosta izbira za protokolarna darila, v obliki manšetnih gumbov ali obeskov so ga denimo prejeli športniki, kot sta Primož Roglič, ki je kot Zasavčan toliko bolj povezan s premogom, in Luka Dončić; z dodatki iz premoga je okrasila bulerje slovenske znamke čevljev, izdelala pa je tudi tri veličastne krone za izbor mis Slovenije, za katere je premog kombinirala z naravnimi in recikliranimi materiali. Linija nakita iz premoga se posrečeno imenuje KUOLMi, saj je kuolm narečni izraz za premog.

»Nakit je bil ves čas v ozadju moje poti,« pravi. »Vendar se mi je zdelo izdelovanje nakita tako preprosto in samoumevno, da nisem pomislila, da bi bil to lahko tudi moj poklic. Šele po tem, ko sem preizkusila vse drugo, nekaj časa študirala teologijo, potem šla na turistično šolo, delala kot turistična vodička, s prostovoljci in starejšimi, doživela nekaj družinskih in osebnih izzivov ter kriz, sem ugotovila, da je to moja resnična strast.« A tudi v drugih vlogah je imela kaj pokazati: kot prostovoljka se je denimo v Burmi priključila ekipi, ki je gradila otroška igrišča. Tam je ostala dobro leto in pomagala postaviti več kot deset igrišč iz naravnih in lokalnih materialov, ki jih bodo lahko domačini vzdrževali in obnavljali tudi po odhodu humanitarcev, načrti zanje pa so prosto dostopni na spletu. »S humanitarnim delom začneš, da bi naredil nekaj za druge, vendar na koncu ugotoviš, da si največ naredil zase,« meni. »Tudi prioritete se ti spremenijo. Ni več bistveno, kako si videti; nimaš ogledala, da bi se ukvarjal s svojim videzom, so pa tam ljudje, ki ti bodo povedali, da si lepa. Tako se postopoma naučiš izhajati iz sebe, ne da bi bil ves čas obremenjen z občutkom, da te kdo opazuje in ocenjuje. Začneš se imeti rad.«

Preden je odkrila, da v estetske kose nakita lahko pretopi premog iz svojih domačih koncev, je ustvarjala nakit iz drugih materialov, na primer iz žice. Potem pa ji je nekdo omenil premog kot potencialni material za nakit in vse se je poklopilo. Njen dedek je bil rudar, rasla je z zgodbo o zasavskem premogu, do katerega imajo tamkajšnji prebivalci, četudi je rudnik onesnaževal okolje, še vedno nostalgičen odnos. »Zgodba o premogu sicer sega daleč v preteklost, kar radi pozabljamo, ker se je naša predstava o premogu najbolj izoblikovala po industrijski revoluciji. A v resnici je to 10 milijonov let stara kamnina, ki so jo med drugim uporabljali tudi za zdravljenje živine, saj so verjeli, da ima magično čistilno moč. Zato sem sklenila, da mu z nakitom vdihnem novo življenje.« Z obdelavo iz premoga izvabi naravni lesk, ki ga ima moker premog že sam po sebi, zaradi česar je njen nakit minimalističen in glamurozen hkrati.

Prve kose premoga za nakit so ji prinesli ogledniki rudnikov v zapiranju, danes pa ga po nahajališčih premoga nabira sama, pogosto dobi namige od lokalcev. Kdor nosi njen nakit, se po eni strani povezuje z zgodbo o premogu, po drugi pa pokaže, da ima osebni slog, da je drzen – črn nakit namreč ni povsem običajna izbira. Marjeta Hribar meni, da mora biti nakit uporaben, da ga lahko nosijo tudi tisti, ki so ves čas v gibanju ali opravljajo fizična dela. »Premog sam po sebi je lahek, kot les, zato si lahko človek privošči večji kos nakita. Tudi sama ne morem nositi nakita, ki je težek, ker sem ves čas v pogonu. Zato si za svoj nakit želim, da je lep in funkcionalen. Ljudem pa je premog všeč tudi zaradi tega, ker je naravni material, saj je ekološka moda v porastu.«