Top Gun: Maverick

Joseph Kosinski, 2022

zelo za

Top pop.

Ko se v vojaški topgunski bazi zberejo najboljši ameriški vojaški piloti, pa potrebujejo učitelja, ki bi jim pokazal, kako napasti in uničiti tajni obrat za bogatenje urana (»pod nadzorom odpadniške države«), ki ga ni mogoče napasti in uničiti (in pri tem preživeti), koga pokličejo? Točno – Petea Mitchella, alias Mavericka (Tom Cruise), »najboljšega med najboljšimi«, »najhitrejšega človeka na svetu«, zdaj testnega pilota, ki je na koncu Top Guna (1986) Stingerju, svojemu nadrejenemu, rekel, da hoče postati učitelj. Stinger je vzkliknil le: »Bog nam pomagaj!« Mavericku je že po nekaj mesecih vse padlo iz rok, a ostal je maverick – teliček, odpadnik, upornik. In ko ga zdaj, v Mavericku, imerzivnem kot spomin na mladost, vsi ti najboljši piloti zagledajo, ga ne gledajo le tako, kot da vidijo Boga, temveč tako, kot da vidijo Toma Cruisea. Vanj strmijo. Še vedno bi lahko prodal veliko pilotskih jaken, sončnih očal, kawasakijev in topless plakatov. Še vedno je zaletav, prebojen, neustrašen, nadzvočen, nepokoren, ravnodušen do hierarhij, tekmovalen, eksperimentalen, brezmejen, nevaren.

In vse te top gune, med katerimi je tudi Bradley Bradshaw, alias Rooster (Miles Teller), zakrknjeni sin Maverickovega prijatelja Goosa, ki je umrl v Top Gunu ( ja, pričakujte Great Balls Of Fire), bo zdaj pripravil na strašno, srhljivo, ringelšpilsko, smrtno nevarno, tako rekoč samomorilsko »misijo nemogoče« – postal bo njihov Lee Marvin, le da brez enega samega sivega lasu. Vse tiste stresne, vrtoglave reči, ki jih je leta in leta počel tam zgoraj (vse tiste vojne, agonije, napetosti, spremembe ipd.), ga niso spremenile. Videti je kot človek, ki je odkril skrivnost želje. Kot človek, ki ve, kaj jo poganja. Kot človek, ki jo je prehitel. Hitrost je prelevil v občutek, ki ne vara. Maverick je testni pilot želje, njen ultimativni kaskader, njen najboljši učenec, odgovor na svojo lastno radikalnost, utelešenje čiste forme, vzvišene nad vsebino – pilot, ki je našel idealni »koridor« skozi željo. In ki ve, da lahko učence – mlajše top gune – nauči to, kar zna, ne more pa jih naučiti tega, kar je. Ne more jih naučiti želje. Lahko pa jih pouči, da se morajo realizirati onstran meja, navsezadnje: »Sovražnik ne pozna vaših meja.« V vseh teh letih ni preživel zato, ker bi imel srečo. Srečo izčrpaš – želje ne.

Preživel je, ker se svoji želji ni hotel odpovedati, pa magari za ceno nenapredovanja – še vedno je le stotnik, captain. A ve: želja ne pozna napredovanja, še manj napredka. Napreduje lahko le skozi popačenje. Veliko zlo, ki ga je treba »nevtralizirati«, tokrat ni kaka komunistična ali muslimanska dežela, temveč povsem generični geopolitični malopridnež, firer »odpadniške države« – maverick, Maverickova sprevržena, popačena zrcalna slika. Maverick, dolg pomežik fenom, ki ne morejo verjeti, da je od Top Guna – ultrakinetičnega zemljevida moških odločitev in potlačitev, ultimativnega gejevskega filma (po Quentinu Tarantinu, ki pa mu Maverick, v katerem fantje orgazmično letajo ter drug drugemu neprestano izpovedujejo ljubezen, povzročajo »erekcijo« in rešujejo življenje, prikima) – minilo že dobrih 35 let (»Čas je vaš najhujši nasprotnik,« pravi Maverick), je tako poletno razigran, emocionalno precizen, lunatično konsistenten in obseden z nostalgijo, da bi ga bilo treba gledati na štadionu. Občutek imate, da filma ne gledate vi, ampak da film gleda vas. Ne le da pozna svoje fene, ampak vidi skoznje. (kino)

giXco2jaZ_4