Izginjanje

»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme. Zato so heimatdienstovci podirali dvojezične napise – in to podiranje je spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«. Veliki protislovenski shodi, ki so jih prirejali, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Tistega v Celovcu – pompoznega, agresivnega in histeričnega Ortstafelsturma, napada na krajevne table – se je leta 1972 udeležilo več kot deset tisoč ljudi.

Posnetke tega shoda vidite v dokuju Izginjanje, ki ga je posnela koroška Slovenka Andrina Mračnikar. Še vedno deluje mučno in srhljivo. Še vedno izgleda kot neonacistični shod. Heimatdienstovci so tedaj res divjali. Neki koroški Slovenec pripoveduje, kako so se znesli nad njihovim konjem – obesili so ga! »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Od napisov do konja je bil le korak. Izginjanje ne pušča nobenega dvoma: Heimatdienstu je vendarle uspelo! Prvič, Avstrijci mislijo, da so Slovenci priseljenci, in drugič, nove generacije ne znajo več slovensko. Doma z njimi preprosto niso več govorili slovensko, slišimo.

A nekoč je bilo drugače, pripoveduje starejša ženska (letnik ’49): nemško sploh ni znala, ker so doma govorili le slovensko, tako da se je šele v šoli začela učiti nemško. »Zdaj pa je ravno nasprotno: nihče ne govori več slovensko, vse je nemško.« Leta 1920, v času koroškega plebiscita, je na Koroškem živelo 65 tisoč Slovencev – danes jih je le še 13 tisoč. Deklariranih. »Izginjamo. A tega nihče ne tematizira. To se nikogar ne tiče.«

Ja, neonacističnemu Heimatdienstu je uspelo. Pritiski so bili vsa ta leta tako hudi, da Slovenci raje niso govorili slovensko, kot pa da bi tvegali diskriminacijo, demonizacijo in zaničevanje.

Ja, neonacističnemu Heimatdienstu je uspelo. Pritiski so bili vsa ta leta tako hudi, da Slovenci raje niso govorili slovensko, kot pa da bi tvegali diskriminacijo, demonizacijo in zaničevanje. »Če si govoril slovensko, so te žalili. Postal si drugorazredni državljan.« Fasal si klofuto. In psovko. »Temu se nisi mogel izogniti.« Ne da je vse to padlo z neba. Leta 1938 – po Anschlussu, priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji – so nacisti oznanjali: Na Koroškem se govori nemško! Slovenci so slovensko tudi doma govorili le skrivaj – morali so paziti, saj so nenehno oprezali in vohljali za njimi. »Pri oknih so poslušali.« Leta 1942 so številne slovenske kmečke družine razselili – poslali so jih v nacistična delovna taborišča. Namen je bil jasen: vse Slovence deportirati iz Koroške. »Ker so veljali za ničvredne.« Za nižjo raso. Ko so se po vojni vrnili, so jim sikali: »Škoda, da ste se vrnili živi. Izginite na jug, v Jugoslavijo!« Slovence so imeli za narodne izdajalce. »Če bi bili med vojno na naši strani, bi zmagali,« so jim očitali. In se nad njimi še naprej izživljali. »Niso prenesli poraza.« Neka ženska pravi, da se še vedno boji ljudi – zaradi stalnih racij in preiskav med vojno. »Ljudje so prihajali, vse premetali in izropali.«

Leta 1972, v času Ortstafelsturma, so se Slovenci bali, da jih bodo ponovno deportirali – brambovska drhal je namreč res pogromaško podivjala. Obešala je slovenske konje, Slovencem na vrata pisala »državni izdajalci«, rjovela, da »ni slovenske Koroške«, da je treba slovensko in nemško govoreče učence ločiti in da so Slovenci že dovolj dobili (»Nobenih daril več!«), mahala z zastavami in podirala dvojezične krajevne table. Ja, napisi so padali, padali, padali – in tudi policisti so jih pomagali podirati. Namesto da bi jih zaščitili. Navsezadnje, postavljeni so bili v skladu z določili avstrijske državne pogodbe. Povsem zakonito. »Fašistični mob je table odstranil, a nihče ni bil kaznovan,« pravi sloviti koroški odvetnik Rudi Vouk. Kolektivnih pravic niso mogli uveljavljati. »Vsi lahko kolektivno tožijo – le koroški Slovenci ne.« Kar je na drugih dvojezičnih ozemljih povsem normalno, tu ni.

Če rečeš, da govoriš slovensko ali da se učiš slovensko, ima na Koroškem to poseben pomen. »Veliko balasta pride s tem, ko govoriš slovensko. A kaj ti koristi jezik, če ga z nikomer več ne moreš govoriti? Jezik je zgodovina, spomin. Kaj ostane, ko ni več zgodovine, spomina?« se sprašuje Andrina Mračnikar, ki z živalmi in otroki avtomatično govori slovensko. »Z njimi ne morem govoriti nemško. To mi vzbuja nelagodje.«

Poslednja pomlad

Izginjanje bo eden izmed številnih filmov, ki jih bo od 1. do 5. junija zavrtel letošnji Kino Otok, festival deprivilegiranih filmov, bolj ko ne delikates in raritet, dokumentarcev, igranih filmov, ki izgledajo kot dokumentarci, in dokumentarcev, ki izgledajo kot igrani filmi. Ko jih boste gledali, boste imeli občutek, da z živalmi in otroki govorite nemško – ja, vzbujali vam bodo nelagodje. Še toliko bolj, ker jih boste gledali v Izoli, ob morju, na turistični lokaciji (pa čeravno je res, da bodo delno na voljo tudi na satelitskih lokacijah, v Ljubljani, v Kinoteki in Kinodvoru, Idriji, Cerknici, Sežani in Tolminu), in ker bodo bolj ko ne popisovali izginjanje, ki vedno vzbuja nelagodje.

V briljantno melanholični, čudovito morbidni Mali mami, ki jo je posnela Céline Sciamma, avtorica Vodnih lilij, Bande punc, Pobalinke in Portreta mladenke v ognju, najprej izgine babica osemletne Nelly (Joséphine Sanz), potem pa še njena mama, a se – povsem v duhu Cone somraka – vrne kot njena vrstnica, njena dvojčica (Gabrielle Sanz), tako da lahko končno postaneta najboljši prijateljici, kar pove vse o čustveni inteligenci multivesolja, ki pa nima nobenih iluzij o odraščanju in staranju – otroka slej ko prej čaka palica, na katero se bo med hojo opiral, skrivnosti pa niso nekaj, kar hočemo skriti, temveč nekaj, česar nimamo komu povedati.

Kino Otok bo sportretiral dobo agitacij, protestov, organiziranja in iskanja alternativ ter zavrtel freske in freskice skupnosti, ki jih ogrožajo vsemogoči ekscesi imperialnega kapitalizma.

V srbskem Rampartu izgine beograjsko družinsko stanovanje, ki leta 2019 dobi nove lastnike in v katerem je odraščal Marko Grba Singh, režiser tega filmskega eseja. Kako je izgledalo to odraščanje, vidimo, ko si režiser proustovsko ogleduje videokasete, posnete v tem stanovanju, tako da vidimo in slišimo tudi razvpito Natovo bombardiranje, ki je Beograd prelevilo v bližnjevzhodno distopijo. Vsi v popolni tišini tesnobno gledajo rakete, ki letijo na Beograd – le Markov oče dahne, da to snema »za zgodovino«. S televizorjev pa drvijo napotki civilne zaščite: pojdite v kleti! Nataknite si maske! Ha – lockdown! Kot da je Beograd napadel virus. Kot da se je tja stegnilo nekaj kužnega, toksičnega, apokaliptičnega. Toda razlog, zakaj se je to zgodilo, je izginil. Ja, »zgodovina«, ki jo je snemal Markov oče, je izginila. Tako kot je izginila utopična skupnost, ki jo je ustvarilo tisto stanovanje – Markov okop in branik. Njegov rampart.

V paragvajskem filmu Eami izginja severnoparagvajska džungla – razkošne deževne gozdove divje krčijo, da bi zagotovili nova ozemlja za živinorejo, toda s to brutalno deforestacijo krčijo in ogrožajo življenjski prostor staroselcem, ljudstvu Ayoreo-Totobiegosode, ki živi v ritmu narave. Čez leta bodo rekli: ljudstvo Ayoreo-Totobiegosode je odšlo, se preselilo in razselilo, izginilo – kot da se bo to zgodilo spontano in po »naravni« poti. Naveličali so se džungle, bodo rekli. Saj veste: tako kot so se koroški Slovenci naveličali slovenščine. A tudi tu prekleto dobro vidimo, koliko nasilja je potrebnega, da izginejo spomini in zgodovina, kultura in običaji, gozd (eami) in svet (eami), način življenja in – če že ravno hočete – podnebje.

Eami je doku, ki izgleda kot igrani film – podobno kot Poslednja pomlad, špansko-nizozemska koprodukcija, ki jo je posnela nemška režiserka Isabel Lamberti in v kateri je tik pred tem, da izgine, barakarsko naselje La Cañada Real, stoječe na obrobju Madrida, no, na obrobju kapitalizma. Družina Gabarre-Mendoza in drugi, ki so si tu z lastnimi rokami postavili domovanja, se bodo morali odseliti – barakarsko naselje bodo porušili, da bodo zgradili prestižne stanovanjske komplekse. Ljudstvo Ayoreo-Totobiegosode trči ob kapital. Družina Gabarre-Mendoza tudi – in kapital ima na svoji strani policijo, represijo, nasilje, ki poskrbijo, da ljudje izginejo. Zdaj so – in uživajo v svojem malem, srečnem, svobodnem življenju. Potem pa jih nenadoma ni več – kapital jih razseli, izbriše. Skupnost razpade, izgine. Tako kot v filmu Luzzu, v katerem malteškemu ribiču, ki ga stisnejo nova pravila in nove prisile Evropske unije, ne preostane drugega, kot da začne ribe prodajati na črnem trgu – njegov način življenja, njegova neodvisnost, njegova ekonomija in njegova barka (»Luzzu«), ki se prenaša iz roda v rod, trčijo ob kapital, ki potrebuje nove in nove trge. Kot v Poslednji pomladi in Eamiju. Met kocke v kapitalističnem kazinu odpiše ljudi in razbije njihove skupnosti.

Doku Otoki, ki sta ga posnela Mario Brenta in Karine de Villers, nas esejistično in mozaično vodi med otoki, malimi utopijami, gilgameškimi v svoji majhnosti in osamljenosti, izoliranimi skupnostmi, ki izgledajo kot produkti lockdownov, a na tem tripu najde dovolj priložnosti za protest proti femicidu, najstniški nosečnosti, policijskemu nasilju, totalitarizmu, brezdušnemu potrošništvu in onesnaževanju. To so originalna sporočila v steklenici, ki plavajo v svetu, v katerem vsi iščejo le še razlog, da bi se sovražili.

A to ostaja svet, v katerem tableto še vedno najlažje pogoltneš z vodo – vsakih osem ur. Vsak dan. Vse življenje. S kronometrsko natančnostjo.

Noči nevednosti

Zbornica, sijajni, lucidni, altmanovski prvenec Sonje Tarokić, se odvrti v zbornici neke zagrebške osnovne šole (metafori Hrvaške), ki je neprestano – res v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, v vsakem kadru – natrpana z ljudmi, s tem pa tudi s toliko mnenji, stališči, tezami ipd., da družbeni ali skupnostni konsenz ni več mogoč. Mnenj, iger moči, tekem, egov, moral, konfliktov, kolizij, brendov paranoje in politik je preprosto preveč. Javni interes se izgublja. Naracija, ki družbo povezuje, utrjuje in motivira, ni več mogoča. Vsak kriči s svojega otoka. Vsak hoče imeti svoj prav – in pri njem fundamentalistično vztraja. Vsak je politik. Na zadušljiv, toksičen način. In to so ljudje, ki formirajo otroke – in ustvarjajo prihodnost. Anamarija (Marina Redžepović), nova, idealistična, zelo ambiciozna pedagoginja, bi prej spremenila svet kot to zbornico. Nič, Zbornica je film o izginjanju javnega.

Vsak kriči s svojega otoka. Vsak hoče imeti svoj prav – in pri njem fundamentalistično vztraja. Vsak je politik. Na zadušljiv, toksičen način.

Zbornico bi lahko vrteli na double-billu z indijsko Nočjo nevednosti, v kateri se melanholično branje zelo osebnega, intimnega dnevnika zaljubljene mladenke prepleta z aktivističnimi posnetki burnega revolta, študentskih protestov proti represiji, policijskemu nasilju, kastni segregaciji, hindujski nacionalistični diskriminaciji, cenzuri in politiki Modijevega režima – boja za javnodobro, ki izginja. Film – mojstrovina kolažiranja (via Payal Kapadia) – pokaže, kako to brutalno krčenje javnega duši individualne zgodbe, kako torej trga in mendra intimno življenje, obenem pa tudi pokaže, kako si posnetki nasilja – umorov, linčev, posilstev, bičanja, diskriminacije, pogromov, besnenja, kastnih zločinov, samomorov dalitov ipd. – sledijo s tako naglico, da jih spomin ne more več sprocesirati. Še preden se dobro pojavijo, že izginejo, ker jih prehitijo in preglasijo nove in nove šokantne zgodbe. Naracija ni več mogoča. Razpade. S tem pa razpade tudi javno, ki ga izriva in nadomešča politično, razredno, kulturno nasilje.

Kino Otok bo sportretiral dobo agitacij, protestov, organiziranja in iskanja alternativ ter zavrtel freske in freskice skupnosti, malih utopij, ki jih ogrožajo vsemogoči ekscesi imperialnega kapitalizma, recimo fašizem, ki strese italijansko cirkuško skupino (Spake na plan), Putin, ki Ukrajini spelje Krim (Moja babica z Marsa), neokolonializem in izsiljevanje globalnih neoliberalnih institucij, ki afriškega migranta (Ibrahim Koma), nadarjenega mladega nogometaša, preselijo v srbski nacionalni ep o Banoviću Strahinji (Strahinja Banović), ali nov romunski nakupovalni center, ki ga gradijo po nasvetih Donalda Trumpa in ki bo »vsem na očeh« (Neskončnost po Florianu).

Vsa ta kapitalistična, imperialistična, fašistična plenilska histerija je v popolnem nasprotju s pascalovsko ravnodušnostjo vesolja, ki jo – s transcendentalno mističnostjo in halucinantnim šumenjem tišine – pogosto slavijo kinootoški filmi, tokrat recimo Eami. Ali pa Memoria.

Memoria, nadvse cenjena in slavljena mojstrovina, ki jo je posnel veliki tajski transcendentalist Apichatpong Weerasethakul (Tropska bolezen, Blaženo tvoj, Sindromi in stoletje, Stric Boonmee se spominja), se začne s silovitim treskom: kot bi nekdo udaril po gongu ali bobnu. Toda ta »veliki pok« slišimo le mi in Jessica (Tilda Swinton), škotska botaničarka, ki ne more spati in ki skuša v Kolumbiji ugotoviti, zakaj se ji stalno ponavlja ta strašni, morasti, iritantni, vedno znova šokantni prisluh. Kot »grmenje iz jedra Zemlje«. Kot »betonska krogla, ki trešči ob kovinski zid, obdan z morsko vodo«. Kot »orjaška skala, ki pade v vodnjak, obdan z morjem, in ki potem eksplodira«. Občutek ima, da ji bo razneslo glavo. Ker pa ji zdravniki ne morejo pomagati (bi xanax?), se iz Medellina odpravi v Bogoto, kjer upa, da bo Hernán Bedoya (Juan Pablo Urrego), zvočni tehnik, možev nekdanji študent, v glasbenem, zvočnem studiu – no, v knjižnici filmskih zvočnih efektov – »arheološko« izkopal, poustvaril in sprocesiral ta zvok, ki je tako fantomski, skrivnosten in neopisljiv, kot je invaziven, grozeč in zavojevalski.

Kdo ali kaj pritiska nanjo? Kdo ali kaj ji bobna po možganih? Kdo ali kaj ji ne pusti spati? Kdo ali kaj se oglaša? Neprebavljeni okostnjaki? Njeno nezavedno? Nekaj, kar si jo hoče podrediti? Nekdo, ki jo hoče preglasiti? Tropska bolezen? Preteklost prihodnosti? Simptom njene alergije na civilizacijo, na industrializacijo pozabljanja, na zatiranje, posiljevanje in vrtanje narave, na pustošenje okolja? Nemara simptom njene alergije na 21. stoletje? Nekaj, kar hoče nazaj? Nekaj, kar je preživelo svoje izginotje, svojo smrt? Hrušč spodletele revolucije? Odmev nasilja in bomb, ki so trgali Kolumbijo? Alegorija belskega kolonialnega bremena in terorja imperialne zgodovine? Krik zgodbe, ki se hoče začeti? Nekaj, kar hlepi po melodiji? Nekaj, kar kliče umetnost? Nekaj, kar lahko artikulira le umetnost? Film? Kdo ve, morda pa se oglaša tisto »nevidno« in »nezemeljsko« – tisto, česar ne more videti in posneti niti film. A zakaj potem Jessica sliši to, česar ni mogoče videti? Spomnite se nemih filmov – to so bile slike brez zvoka. Tu pa imate ravno nasprotno – zvok brez slike.

Mar nas ob gledanju filmov v solze ne spravljajo prav tuji spomini? In mar v filmih ne vidimo reči, ki jih lahko vidimo le v filmih?

Apichatpong Weerasethakul je dedič Roberta Bressona, Yasujira Ozuja, Carla Theodorja Dreyerja, Michelangela Antonionija in Andreja Tarkovskega, slike v njegovih filmih – zenovskih meditacijah in esejih, ki izgledajo kot odgovor na prevladujoči trend bučnih, pompoznih, postemtivijevsko nadrobljenih, skompjuteriziranih filmov – pa so vedno tako lepe in tako hipnotične, da se vprašate, kaj skrivajo. Njegovi filmi ne puščajo nobenega dvoma, da je mogoče velike, strašne, oglušujoče, boleče »resnice« – velike poke – priklicati le z dolgimi, statičnimi, kontemplativnimi, melanholičnimi, razdramatiziranimi kadri, intimističnimi tišinami, katatonično atmosfero, ezopskimi abstrakcijami, eliptičnim minimalizmom, drgetom travnih bilk, slikarsko počasnim antidogajanjem, ustavitvami časa, krajinskimi panoramami in estetiziranjem narave, v kateri nikoli nič zares ne izgine. Vedno se vrne, magari v »reinkarnirani« obliki. Spomini so tu vedno močnejši od xanaxa – in smrti.

Memoria izgleda kot ekranizacija Marxovega dictuma (iz Osemnajstega brumaira Ludvika Bonaparta), da »tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi«. Tisti, ki so bili tu pred nami in ki so – recimo v kolonijah zahodnih velesil – trpeli za »nas« (za našo blaginjo, za našo življenjsko raven, za naše privilegije, fetiše, trivialne užitke, poceni produkte ipd.), nočejo stran. Še vedno se oglašajo. Še vedno se zbujajo v znoju. Še vedno ne morejo sanjati. Še vedno ječijo. Hočejo, da jih opazimo, da jih vidimo – ja, postati hočejo slike, filmčki, mali metafilmi. Zato niti ne preseneča, da Jessica, ki bi ji bilo lahko ime tudi Stalker (ali Marlow), potem v amazonski džungli (iteraciji Cone in Konga, a tudi Weerasethakulove tajske džungle), skozi katero kopljejo tunel, prežgan s »kriki« skeleta šesttisočletne deklice, sreča ribiča (Elkin Díaz), ki – v slogu kakega shyamalanskega twisterja – trdi, da mu je prav tako ime Hernán Bedoya in da se spominja vsega, čisto vsega. »Zato nikoli ne gledam filmov in televizije.« Obenem pa ji dahne: »Zakaj sploh jočeš? Saj to niso tvoji spomini.« Ne, niso, toda: mar nas ob gledanju filmov v solze ne spravljajo prav tuji spomini? Hernán spi z odprtimi očmi. Mar ni gledanje filmov oblika spanca z odprtimi očmi? In mar v filmih ne vidimo reči, ki jih lahko vidimo le v filmih?

Florian Jurjev, genialni artist, filmar in arhitekt, ki mu bo nakupovalni gigant pokvaril malo utopijo (Svetlobni teater), zato v Neskončnosti po Florianu transcendentalistično – no, weerasethakulsko – pripomni: »Kaj pa je vsa naša kultura, vsa naša ideologija, vse naše znanje v primerjavi z neskončnostjo vesolja? Nič. Toda to ni preprost nič. Z mojega vidika je to lep nič.«

Urgentnih 7

Memoria, Apichatpong Weerasethakul
Krik padlih za zahodno blaginjo

Zbornica, Sonja Tarokić
Vsak človek je otok, no, politik

Mala mama, Céline Sciamma
Odraščanje je Cona somraka

Izginjanje, Andrina Mračnikar
Kako so Slovenci postali »čefurji«?

Noč nevednosti, Payal Kapadia
Indijski »smrt fašizmu, svoboda narodu«

ŽŽŽ – Žurnal o Želimirju Žilniku, Janko Baljak
Vedno je lepo videti in slišati avtorja Zgodnjih del

Spake na plan, Gabriele Mainetti Browningove
Spake v dobi fašizma

Za film več

Letošnji Kino Otok bo zavrtel tudi profil aktivistke Grete Thunberg (Greta), portret ukrajinske množice, ki vsak dan potuje z istim delavskim, še sovjetskim vlakom (Ne skrbite, vrata se odpirajo), biografijo zahodne nonstop migrantke (Ženska), legendarni doku Zborovanja v ljubezni (1964), v katerem je Pier Paolo Pasolini mlade Italijane in Italijanke spraševal o ljubezni, seksu in ločitvi (od kod prepričanje, da so Italijani tako dobri ljubimci, se boste vprašali), sodobni »rimejk« Pasolinijeve dokuklasike (Futura), portret italodiska, ki je v osemdesetih letih pridelal globalne megahite à la Dolce vita, I Like Chopin, No tengo dinero in Vamos a la playa (Italo disco: bleščeči zvok osemdesetih), Baljakov doku o Želimirju Žilniku in njegovem izgubljenem, a ponovno najdenem filmčku Svoboda ali strip (ŽŽŽ – Žurnal o Želimirju Žilniku), Žilnikove klasične angažirane kvikije (tudi Črni film, v katerem je Novosadčane leta 1971 sarkastično spraševal, kaj naj z brezdomci), dve epizodi Matanićeve serije Območje brez signala, dve klasiki (Dekle Márte Mészáros in Demyjeve Cherbourške dežnike), prgišče kinobalonskih filmov in animacij (tudi Grgićev klasični Obisk iz vesolja), kopico slovenskih kvikijev (tudi Sosed) ter doku Krai, v katerem filmska ekipa – ne brez zvrhanega koša igrive ironije in samoironije – prebivalce naivnega, zakotnega, odbitega, idiličnega ruskega mesteca »velikodušno« prelevi v igralce (»Hočem biti slavna,« vzklikne neka najstnica), ne da bi »zgodovinski film«, v katerem igrajo, sploh obstajal.

Filmski festival:
Kino Otok – Isola Cinema
Kje: Letni kino Arrigoni in druge lokacije, Izola
Kdaj: od 1. do 5. junija 2022