Markus Werner: Kmalu nasvidenje

+ + + +

Težave s črpalko

Markus Werner (1944–2016), švicarski prozaist, popisuje življenjske zaplete zagnanega varuha nepremične kulturne dediščine Lorenza Watta, zbiralca starih stolov in precej zasedènega možaka, ki med potovanjem po severnoafriških letoviščih doživi infarkt. Kmalu nasvidenje je skoraj afterparty, kakor ga povzema neznanemu poslušalcu pretežno iz bolniške postelje. Očitno je našel dovolj trpežnega, saj je eruptivni monolog tipično starčevsko godrnjanje, ki ravno zaradi zakrčenosti pred novim in spontanim ni brez humornih prebliskov in elegantnih izpeljav.

Gre za povzetek življenja, kakor ga doživlja starec, ki po letih to še ni, po infarktu in potem po nadaljnjih srčnih zapletih. Werner se spretno poigrava z njegovimi srčnimi zadevami, možak ima bivšo ženo, ki je ne razume, čeprav je tudi ona v službi ohranjanja dediščine, kolegica z drugega konca jezikovnega prostora, ki govori knjižni jezik, in on tudi nad tem malo godrnja kot nad vsem; med njima je tragedija, sinova otroška smrt. Lorenz sicer ni brez avantur, te so bolj potešitev, se mu zdi, težko je priti človeku blizu, praznjenje ’mešičkov’ je kljub temu nujno, ostanki poželenja vseprisotni, tudi potem v zdravilišču, kjer je seveda obilo priložnosti za prepoznavanje maloumnosti: hvaljenje z brazgotinami in šivi in prerekanje o tem, koga je bolj izdalo srce, vse pred uporabnicami zdravilišča.

Wernerjev roman malce spominja na delo Maxa Frischa Človek v pleistocenu, le da je tam odhajajoči živahni podeželski ostarelec izgubljal kognitivne funkcije, Lorenz pa je urbana in iz sveta izločena kreatura. S širokim naborom stvari, ki bi jih bilo treba na svetu spremeniti, od statikov, ki vedno izračunajo, da nečesa ni mogoče obnoviti, spominske sobe pisateljev so čista groza, vojaščina katastrofa pa še letala imajo manevre in prebadajo nebo, to je strahota in obup ... Zgodbo starega cinika Werner preplete z zgodbo o kralju, ki mora za svoje ozdravljenje najti devico, ki bi se zanj žrtvovala, in staro pravljico presvetli z dilemami presajanja organov, s strahom pred čustvovanjem darovalca srca, saj brez srca ljubiti se ne da, pravi neizprosno logična popevka … Tega in še česa se boleče zaveda tudi Lorenz.

Tečnobnost ponuja obilo gradiva v negodovalnem žanru in racionalna pregrada je plodna njiva za dolge zapletene stavke, pravzaprav se Lorenz bolj kot izpoveduje prereka s svetom, ostri robove, kar omogoči in prikliče dolge, zapletene in samouvrtane stavke, ne sicer bernhardovsko zaostrene, vendar enako vztrajno krožeče okoli jedra vsakokratnega nesporazuma s svetom. Ker gre za žanr, ki obravnava poslednje stvari, pride seveda tudi do postopne sprijaznjenosti in pomiritve, tudi s sabo in lastno smrtnostjo. Werner prozo izpisuje mojstrsko, to je izbrušena moderna pisava v svoji razblaženi obliki, kar jo dela splošno berljivo, Lorenz pa ravno prav izobražen in ravno prav vzvišen nad stvarmi, ki jih ne pozna, in ves čas izjemno artikuliran, zato sta njegov monolog in rezoniranje na pragu in prehodu zanimiva, strastno brezstrastna in duhovita.