Christel Petitcollin: Kako razmišljati bolje

+ + + +

Francoska psihoterapevtka je po uspešnici Kako razmišljati manj napisala še nadaljevanje.

Kadar avtorica popularni priročnik nadgradi z novo knjigo na isto temo, je to znak, da prvotno delo ni delovalo na bralce, da bi se skozi branje predrugačili. V isti koži bodo poskusili v drugo.

Publika so tu tisti, ki preveč razglabljajo. A kaj jih pravzaprav ustvarja? Einstein namreč ni hodil k psihiatru, da bi mu ta pomagal, da ustavi intenzivnost svojega mišljenja. Skratka, gre za primere, ko posameznik vseskozi nekaj premleva, to pa mu ne prinaša polnosti, temveč nejevoljo. Lastni način bivanja je samouničujoč. Kreira pa ga stanje hiperestezije, v katerem zaznava vse mogoče čutne dražljaje, ki ga iztirjajo. Ko denimo nekdo zasliši pnevmatsko kladivo, ga bo zvok tako obsedel, da ga ne bo mogel več preslišati. Drugega vrže iz tira madež na srajci, tretjo bo iritiral raskav glas sogovornice, četrtega vonj avtomobila, peto sosedino peketanje v visokih petkah ob treh zjutraj etc. Prevelika pozornost na detajl, ki onemogoča, da bi vstopil v celoto odnosa, iz katerega potegneš to, kar ti prija ali te popolni, ali pa – še učinkoviteje, ko dražljaj preprosto odmisliš. Šahovski prvak Anatolij Karpov mi je nekoč v intervjuju pojasnil, da je ključ koncentracija – sam se je tako osredotočil na šahovnico, da je preslišal vse šume v dvorani, celo zvonjenje mobitelov.

Kakšen recept pa ponudi Petitcollinova? Če je izvor motnje zunaj tebe, bo kajpak rešitev preusmeritev vase. Zakaj bi se sploh prepustil, da te valujejo drugi ljudje, stvari in dogodki? Ergo – navdušenje nad seboj, sprejeti sebe, se veseliti svojega ega.

Prepričljiva šablona, a z drobno napako: če bi to delovalo, potem težav s hiperestezijo sploh ne bi bilo. Tako pa se avtorici ponuja priložnost, da izda še tretjo pa četrto variacijo iste teme.