»Stvari imamo pod nadzorom«

Čeprav je novi koronavirus še vedno med nami, javnost te dni bolj straši širjenje opičjih koz. Pred kratkim ste v laboratoriju, ki ga vodite, potrdili tudi prvi primer te bolezni v Sloveniji. Kaj to pomeni, bi nas moralo biti strah, se nam obeta nova epidemija? 

Trenutno se po državah, s Slovenijo vred, pojavljajo zgolj posamični primeri, ki jih uspešno obvladujemo. Neke dejanske preambule, ki bi nakazovala začetek nove epidemije, tako ni. Gre za popolnoma drugačen virus in tudi za drugačen način prenosa virusa s človeka na človeka. Primarno se prenaša s tesnim telesnim stikom, načeloma se lahko tudi kapljično, ampak res samo z okužene osebe, ki že ima klinične znake bolezni, na drugo osebo.

Potem tudi ni pričakovati, da bi v kratkem sprejemali kakšne posebne zdravstvene ukrepe. 

Dokler imamo zgolj posamične primere, ne. Vsak oboleli dobi navodila, kako ravnati v primeru okužbe. Praviloma gre v samoizolacijo in se izogiba tesnim stikom z domačimi in drugimi, dokler je bolan in ima po telesu kožne lezije, ki po določenem času, po približno dveh do treh tednih, tudi izzvenijo.

Kožne lezije oziroma mehurčki, ki se pri okuženih pojavijo po telesu, so verjetno najbolj značilen simptom, vendar nastopijo pozneje, ko ima oseba tudi že druge simptome. Na kaj bi morali biti posebej pozorni že prej? 

Prvi simptomi se pojavijo v prodromalni fazi, kot ji pravimo v medicini. Ti niso značilni prav za to bolezen, ampak praktično za vse nalezljive bolezni. Lahko se pojavijo povišana telesna temperatura, slabo počutje in glavobol. Značilen kliničen znak pa so otečene in boleče bezgavke na predelu, kjer je prišlo do okužbe. Potem pa se počasi pojavijo tudi te kožne spremembe, kožne lezije, ki se s časom spreminjajo – take izbokle kožne spremembe so sprva trdne, potem se zmehčajo, na površini odprejo in lahko dobijo belkast obroč. Iz teh lezij nato nastanejo kraste, ki odpadejo. Ves ta čas je oseba seveda tudi kužna, saj so v teh kožnih lezijah tudi dejansko virusi.

Ne moremo si pomagati, da ne bi bolezni primerjali s črnimi kozami, saj sta si virusa precej podobna, hkrati pa so črne koze v Evropi nazadnje izbruhnile prav v Jugoslaviji. 

Gledano taksonomsko virusa sodita pravzaprav v isti rod, pri čemer je bil virus črnih koz, kar se tiče nalezljivosti, bolj nalezljiv, smrtnost pa je bila neprimerno višja, čeprav tudi ta pri opičjih kozah ni nezanemarljiva.

Značilen kliničen znak so otečene in boleče bezgavke na predelu, kjer je prišlo do okužbe.

Že imamo kakšne zanesljive podatke o umrljivosti zaradi opičjih koz? 

Dostopni podatki prihajajo z območij, kjer je virus že endemičen. Eno izmed njih je osrednja Afrika, kjer poznamo genetsko različico opičjih koz, ki povzroča klinično težjo obliko bolezni in tudi smrtnost nekje do 10 odstotkov. Zahodnoafriška različica, ki je v glavnem prisotna v Nigeriji in na Slonokoščeni obali, pa povzroča klinično blažjo obliko bolezni s smrtnostjo od enega do treh odstotkov. Se pa je ob tem treba zavedati, da gre za podatke na podlagi populacije ljudi, ki imajo že v osnovi visoko prekuženost in pa zbolelost z virusom HIV ter recimo malarijo. Govorimo torej o neki populaciji, ki že ima precej okrnjen imunski sistem in seveda o otrocih, ki so prav tako rizična skupina.

So tisti, ki so bili cepljeni proti črnim kozam, zaščiteni tudi proti tej bolezni? 

Kolikor je bilo narejenih raziskav, naj bi cepivo, s katerim smo bili pred leti cepljeni danes starejši od 50 let, zagotavljalo 85-odstotno zaščito. Ob tem pa se moramo zavedati, koliko let je že minilo od tega, tako da pridobljena imunost sčasoma pada, s starostjo pa seveda pada tudi naša lastna imunost. V resnici ne vemo, kolikšna je še zaščita od takrat. Vsekakor pa že obstajata cepivi, ki bi nas lahko zaščitili – novejše, modificirano cepivo za črne koze, prav tako pa cepivo za opičje koze, ki za zdaj še ni bilo odobreno v Evropi.

Verjetno je še prezgodaj govoriti o množičnem cepljenju prebivalstva. 

Vsekakor je prezgodaj. Vseeno upam, da bomo tudi v Sloveniji dobili nekaj cepiva. Kot je povedal predstojnik Centra za nalezljive bolezni Mario Fafangel, bi se primarno lahko zaščitili zgolj ljudje, ki so v tem trenutku najbolj izpostavljeni – se pravi najverjetneje laboratorijski delavci in morda še kakšno medicinsko osebje.

Razlogov za paniko torej ni? 

Razlogov za paniko ni, stvari imamo pod nadzorom. Zdaj je tudi vlada sprejela sklep, ki bo Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje omogočil epidemiološko spremljanje te bolezni. To je tisti prvi, najpomembnejši korak za omejevanje širjenja virusa.