Krize, strahovi, reakcije

Janko Lorenci

3. 6. 2022  |  Mladina 22  |  Kolumna

Strahovi so stvar vsakdanjosti in vsakogar. Eni so individualni in teh je toliko, kolikor je ljudi. A spremljajo nas tudi kolektivni strahovi, se pravi taki, ki jih čutijo množice, včasih po vsem svetu. Povzročajo jih različne krize, ki kot da si sledijo vedno hitreje in se počasi zlivajo v eno samo morečo celoto.

Od ekonomsko-finančne krize leta 2008 je minilo ducat let, a se morda že pogrezamo v novo. Pandemija covida je izbruhnila pred tremi leti, zmedla ritem sveta, se trenutno umirja, vendar bo treba z njo najbrž živeti naprej. Pred nekaj meseci se ji je pridružila ukrajinska vojna, ubila desettisoče in pognala v beg milijone, zagrozila z energetsko in prehransko krizo in – nekaj desetletij po koncu hladne vojne – znova obudila strah pred jedrskim uničenjem sveta. Te specifične in časovno omejene krize so trzljaji v še večji, amorfni, korakoma napredujoči in pogojno najusodnejši krizi – okoljski. Ta megakriza je tesno povezana z najbolj zanikano, a prav tako temeljno krizo vladajoče svetovne ureditve – prešibko reguliranega kapitalizma.

Posamične krize zbujajo posamične strahove, njihovo naglo zaporedje in prepletanje pa počasi ustvarja nekakšno dremajočo tesnobo. Reakcije nanjo in na posamične strahove so pisane. Eni se zatečejo v otopelo ravnodušnost, drugi krize (in s tem strah) preprosto zanikajo, tretji se prepustijo bolestnemu strahu, četrti pa si rečejo: bo že kako. To so statusquojevske reakcije. Na voljo je še en, najmanj udoben, vendar najboljši odziv: premagovanje strahu tako, da spoznaš in priznaš realno stanje, potem pa deluješ proti vzrokom strahu. Pri kolektivnih strahovih lahko ta reakcija praviloma pomaga le, če ji sledi povezovanje in sodelovanje številnih posameznikov, samih po sebi nemočnih. Množice pa niso več nemočne.

To dokazuje tudi letošnji 24. april. Ljudje so množično odkorakali na volišča, vrgli janšizem z oblasti in razblinili strah, ki ga je povzročil. Janša je tisti amorfni tesnobi, ki jo tudi v Sloveniji koti zaporedje kriz, dve leti dodajal svojo strupeno specifiko. Strah je zbujal že v prejšnjih dveh mandatih, a tokrat je šel z običajno kulturo silaštva (policijskega nasilja nad petkovimi protestniki, davljenja RTV, neprikritega klientelizma, nasilnega kadrovanja …) še bistveno dlje. Zlorabljal je objektivni strah pred covidom in sam zavestno strahoval. Mož ve, da ima za sabo le manjšino volivcev, in očitno razmišlja tako: večine si ne morem pridobiti, lahko pa jo spravim v zmedo, strah, negotovost in gradim na tem. Tako tudi nastopa – z negibnim obrazom, ostrim govorom in brezobzirnim ravnanjem. In s tem streže svoji naravi: zbujanje strahu mu očitno prinaša ugodje.

A z zlorabljanjem in ustvarjanjem strahu je paradoksno zbudil strah z drugim predznakom: strah pred izgubo demokracije in kolikor toliko normalnega delovanja države in družbe. Ta strah ga je odplaknil. Seveda pa si tudi zdaj ne priznava, da tak, kakršen je, svojo po sebi ukrojeno stranko obsoja na zgolj občasne in vedno na en mandat omejene vzpone na oblast. Je pač ujet v svoj vzorec obnašanja. Če bo Golob kolikor toliko uspešno vladal vsaj dva mandata, bo Janšo že v drugem morda strmoglavila lastna stranka.

Kakorkoli, večinska Slovenija se je na krizo demokracije, prvič tako jasno izraženo, odzvala zdravo. K izidu volitev pa je znatno pripomogla tudi figura Roberta Goloba. Res ga je med drugim katapultiralo dejstvo, da smo v Janševem tretjem mandatu padli tako nizko. Toda volilna zmaga je tudi zmaga drugačne, Janši diametralno nasprotne osebnosti. Brez Roberta Goloba bi Kul volitve najbrž vendarle dobil, a SDS gotovo ne bi bila poražena tako grmeče.

Janša z vso pojavo pooseblja surovo naravo svoje stranke. Golob je iz drugega vica – rad se smeji, obraz razkriva čustva, mož živahno gestikulira in je na splošno prijazen. Včasih govori patetično, tudi populistično, a v osnovi ostaja resen, stvaren in pragmatičen – to kaže tudi njegova ponudba Toninovi stranki za sodelovanje pri projektih, za katere je potrebna ustavna večina (tako novi premier hkrati vnaprej brzda morebitna soliranja v koaliciji).

Tudi slovenska družba je postopoma postala nemirna in konfliktna. Take družbe so dovzetne za manipulacije, a prav tako za prelome. Prelomi so običajno povezani z voditelji. Zdaj je enega, ki gradi na strahu, zamenjal drugi, ki hoče graditi na zaupanju, in kot pravi sam, na upanju. V dosedanjih nastopih Golob ljudstvu dopoveduje, da ni nič dokončno uničeno in razsuto, da prihodnost ni nujno črna, kot nam govorijo krize, strahovi in njihovi podpihovalci. Za nekdanjo kanclerko Angelo Merkel z drugimi besedami ponavlja: mi zmoremo. Razmišlja v velikih zamahih: noben premier še ni govoril, da starta na dva mandata. To je pri našem običajnem drobnjakarstvu in stopicanju na mestu načeloma dobro; najslabši bi bil fatalizem ali sprijaznjenost s statusom quo.

Seveda pa je Golob doslej v osnovi ustvaril zgolj drugačno, bolj spodbudno splošno razpoloženje. To ni malo, saj načeloma sprošča neizrabljene potenciale in odpira prostor za sodelovanje – a še vedno nič, če drugačnemu ozračju ne bodo vsaj približno sledila obljubljena dejanja. Tista, ki merijo na to, kar od nekdaj hoče večina: več varnosti in pravičnosti, več predvidljivosti, manj strahovanja in strahov. Največja težava nove oblasti bo iskanje pravega razmerja med ustvarjanjem in delitvijo dobrin.

Pri tem ji lahko pomaga tudi strah. To je izmuzljiva reč: lahko nas duši in uničuje, lahko pa nas opozori na nevarnost in pripravi k spremembam. Golob na strahu zanesljivo ne bo gradil. Lahko pa ga – kajti mnogi strahovi in tesnobe bodo živeli naprej – pametno kanalizira za zaželene premike.