Triumf

Un triomphe, 2020, Emmanuel Courcol

za

Čakajoč Godota.

Vladimir in Estragon, protagonista slovite Beckettove drame Čakajoč Godota (1953), »tragikomedije v dveh dejanjih«, sta z Godotom pod drevesom dogovorjena v soboto zvečer, toda ne vesta, katero soboto, to, naslednjo ali prejšnjo, če sploh v soboto – in če sploh pod tem drevesom. Sploh pa ne vesta, če je danes sobota – in če sobota sploh še obstaja. Vladimir in Estragon bi sicer odšla drugam, a ne moreta, ker sta dogovorjena z Godotom. Ko je ravnatelj Kumle, švedske strogo varovane ječe, igralca in režiserja Jana Jönsona leta 1985 pozval, naj v Kumli z jetniki uprizori kako gledališko predstavo, se je ta takoj odzval in začel z jetniki pripravljati Čakajoč Godota, toda le prvo dejanje, ker so mu Beckettovi agenti prodali le pravice za prvo dejanje. Vaje so trajale eno leto, Jönson, ki je iz množice kandidatov izbral najprepričljivejših pet (tiste, ki so najbolje obvladali nesmiselne monologe in tišine), pa je en passant srečal Becketta, ki je stanoval nasproti pariške ječe La Santé in ki je v trenutku, ko je izvedel, kaj se dogaja, zgrabil prtiček in nanj napisal, da mu daje pravice za obe dejanji – za celotno dramo.

In prišla je velika premiera – v Gothenburgu. Dvorana je bila takoj razprodana. Toda predstave ni bilo – štirje igralci so izginili. Zbežali. Povsem v duhu Beckettove drame o Godotu, ki se nikoli ne prikaže. Izgine, še preden se pojavi. Manj je več. Svoboda je boljša od aplavza. Zato niti ne preseneča, da je Beckett navdušeno vzkliknil: »To je najlepše, kar bi se lahko zgodilo moji drami.« Jönson je o tem napisal dramo – Triumf je francoska ekranizacija te drame. Étienne Carboni (Kad Merad) je igralec, ki mu ne gre, zato sprejme »angažma« v strogo varovani ječi, kjer naj bi jetnike terapevtsko prelevil v amaterske igralce, izbor Beckettove absurdne drame Čakajoč Godota pa se mu zdi povsem logičen: »Jetniki vedo, kaj je čakanje. Samo to počnejo. Čakajo na obroke, telovadbo, pošto, obiske, noč, spanje. Predvsem pa na odhod.«

Če kdo, potem čakanje – čakanje na Godota – razumejo prav jetniki. Še posebej zlahka ga razume Moussa (Wabinlé Nabié), migrant, ki je »pripešačil iz Burkine Faso. Prehodil je Maroko, Gibraltar, Španijo«. A tudi vsi ostali – Patrick (David Ayala), Kamel (Sofian Khammes), Jordan (Pierre Lottin), Alex (Lamine Cissokho) in Boïko (Alexandre Medvedev) – se zlahka vživijo, saj vedo, kako absurdno je čakanje. Tako kot upanje. Vsi pa čakajo in upajo in čakajo – jetniki, migranti, begunci, delavci. Vsi čakajo na priložnost, priznanje, azil, integracijo, solidarnost, prihodnost. Tudi Étienne, »poln jeze in grenkobe«, čaka. Sanje se mu niso izpolnile. Življenje se mu je ustavilo. Triumf, remiks filmov Cezar mora umreti in Zboristi, v katerem jetniki dočakajo turnejo po prestižnih francoskih odrih (lyonski Théâtre de la Croix-Rousse, pariški Odéon-Théâtre de l’Europe ipd.), je film o ljudeh, ki čakajo, da se bo nekaj zgodilo. O ljudeh, ki so obstali. In obtičali. O ljudeh, ki jih je kapitalizem ustavil, rutiniziral, paraliziral, izključil, ponižal, razčlovečil. O ljudeh, s katerimi se igrajo. O ljudeh, ki zlagoma oglušijo in oslepijo. O ljudeh, ki so na čakanju. O ljudeh, ki komaj čakajo, da zbežijo. Ker so dogovorjeni z Godotom. (Kinodvor)

QDfM42NMMtE