Bull

za +

Pošast.

Bull (Neil Maskell) je res bik, le da se v svoje tarče ne zaletava z rogovi, temveč z noži vseh velikosti in vseh ostrin. Ko se po desetih letih vrne, hoče nazaj svojega sina, ki sta mu ga nekdanja žena (Lois Brabin-Platt) in njen oče Norm, karizmatični lokalni gangster (David Hayman), odtujila in skrila, a kmalu je jasno, da hoče več kot le svojega sina. Njegovo zasliševanje tistih, ki kaj vedo, njegovo prebijanje proti sinu, njegovo obračunavanje z Normovimi silaki – vse to je torture porn. Bull, ki se res spozna na teror (nekoč je bil Normov eksekutor!) in ki po malem spominja na Michaela Cainea iz trilerja Ubijte Carterja, po malem pa na Clinta Eastwooda iz Bledega jezdeca, je stroj – hladen, stoičen, maničen, ravnodušen, učinkovit. In zato srhljiv. Deluje nenadno, gverilsko, srdito, fantomsko. Reže noge, roke, glave.

Za diplomacijo in pogajanja še ni slišal. V njegovem življenju ni kompromisov. Niti milosti. Ljudi, ki vedo, da bodo umrli, rad gleda v oči. Bull je psycho, ki pa nas hoče dobiti na svojo stran. Problem je v tem, da se mu je težko upreti – ker ima prav. Norm in njegovi so res pošasti, pa še otroka so mu vzeli. A tak kot Bull je tudi sam film: hladen, stoičen, maničen, ravnodušen, učinkovit. In zato grozovit. Film se zlije z njim. Z njegovim setom veščin. Z njegovo »zabavo« maščevanja. Z njegovo drastičnostjo. Nič, Bull je dobra metafora sveta, v katerem lahko izbiramo le še med različnimi brendi pošastnosti. (VOD – iTunes, Prime Video & Vudu)