Poletje, ko sem se naučila leteti

za +

Ko bom velik, bom Sofija!

Srbski režiser Radivoje Andrić je najprej posnel tri zelo uspešne, tako rekoč kultne filme, Tri palme za dve bitange i ribicu (1998), Munje! (2001) in Kad porastem biću kengur (2004), potem pa za skoraj dvajset let izginil – zdaj se vrača s Poletjem, ko sem se naučila leteti, čudovito razigranim in razsijanim mladinskim filmom, v katerem Sofija (Klara Hrvanović), dvanajstletna Beograjčanka, v grozi ugotovi, da bo morala poletje preživeti z »zateženo« babico Marijo (Olga Odanović), in za nameček ne ob črnogorskem morju, kjer je pričakovala »prvi poljub«, temveč na hrvaškem Hvaru (internet ne dela! komarji!), pri njeni sestri Luciji (Snježana Sinovčić) in enigmatičnem bratu Nikoli (Žarko Laušević), potemtakem v »tujih« in »travmatičnih« krajih in med »tujimi« ljudmi, toda tuje (in travmatično) je tako domačno (in tako hipstersko in tako katarzično), da ji razpre krila, s katerimi preleti mučne relikte razpada Jugoslavije, a tudi odraščanje je plavanje pod gladino, potapljanje v travme, tesnobe in nevroze, odmotavanje skrivnosti, prebijanje skozi kaos, prerojevanje.

Poletje, ko sem se naučila leteti, je tako dobro prezračen film, da je videti kot najvedrejša, najnevsiljivejša in najinspirativnejša spravna slovesnost vseh časov. (Kinodvor/Kinobalon + kino)