Rok Vilčnik: Sveti gozd

+ + +

Ni dežela za starce

Roka Vilčnika (rojenega leta 1968) širša javnost pozna kot avtorja besedil za številne domače glasbene zasedbe (Patetico, Papir, Pliš) in pevce, a je tudi vsestranski gledališki ustvarjalec in zlasti književnik. Njegova igra Ljudski demokratični cirkus Sakešvili je parodija na diktaturo sovjetskega (gruzijskega) tipa in tam je v cirkusu vse narobe, razen obredov, s katerimi se klanjajo velikemu vodji. Absurden je tudi roman Človek s pogledom, ki onstransko bitko z mračnjaštvom prenese na Studence in tam pod vplivom hipnotizerja udeleženci seanse dobijo naloge pri reševanju sveta. V njegovi četrti daljši prozi Sveti gozd gre zadeva še višje proti glavi, kjer pregovorno zasmrdi.

Peck Glayzl, mentalno iztirjeni igralec, detektiv in morilec, trije v enem in vse na pol, v iracionalni detektivski maniri raziskuje umor ljubljene. Kmalu ugotovi, da je krivec sam bog, potem se preganjajo po preddverjih nebes in pekla in po panteonu, tam so še bradati s turbanom, rilčasti in šestroki v turškem sedu, pa tudi Sin, ki mu je človeštvo sicer ljubo in bi zanj naredil vse, ampak mu Oče ne dovoli več med smrtne. Ampak Stari ni več vrhovni, njegovo vsevidno in vsevedno mesto je prevzel Gugl in nad tega se potem spravi Glayzl z vso sebi lastno jezo in nerodnostjo v končni bitki za svobodo sveta.

Vilčnikova proza je napeta na žanrski ponarejevalni model, pri čemer je Peck prazni, drseči označevalec, vse v enem, bog in batina, čista nula: v kakšnih trenutkih, kar potrjujejo z neba padajoči malteški sokol in podobno, se znajdemo v trdi kriminalki s trupli in krvjo do popka in čez, Glayzl je podprt od pripovedne instance in pobija refleksno. Dogajanje je asociacijsko, s turbo ludistično logiko, ta proza je s svojo izmuzljivostjo na sledi Emila Filipčiča, samo da je preskakujoča identiteta pridobila obrate, to pa ji daje vrtoglav tempo. V tej teološki srhljivki premočrtna samozavest vpletenih reši vse – ve se, kar je bog za svet, je za ta svet izmišljije in poligon pomenskih lupingov avtor, stvarnik in neodgovoren za vse.

Vilčnik tokrat domišljijo spusti z verige, nič manj jezičnost in besedosučnost, Sveti gozd je labirint iz črk, v katerega zatava bralec, željan besednih igrarij, in Vilčnik mu nastavlja dovolj pasti in ponudi dovolj humornega gradiva. Pri tem se pripovedni okvir kot dotrajan rudniški oporni element krivi pod verbalnim in humornim balastom. Roman namreč sproti razpada in vsakič, ko pride do konca, se čudežno resetira – da bog ne počne drugega, kot rojeva ves ljubi dan, je vedel že Mojster Echart.

Vilčnik je z izvirnostjo na poti še enega metafizičnega detektiva, tistega, ki ga je v svojem opusu opisoval Aaron Kronski, samo da je tam odnos do boga še čudežno spoštljiv in strahopeten, Vilčnikov dreck Peck pa je do konca zoprn – ma ne, mehaničen je, poubija vse, brez kazni, brez veselja. Za čisto, ničemur zavezano veselje ob branju.