Odšel je najbolj čaščeni, a neslišni

Ko so po prvi vojni v Trstu prevzeli oblast fašisti, je v novi šoli komajda kaj razumel, saj ni znal italijansko, tako da so ga imeli za tepčka in se mu posmehovali. Veliko kasneje je razumel: »Zaradi fašizma imam uničenih deset let mladosti, moral sem postati nekdo drug.« Toda ko se je privadil italijanske kulture, je v krogu sošolcev v semenišču uporno srkal slovenski jezik: »Takrat sem bral Shakespeara v Župančičevem prevodu in iskal pomen posameznih besed, ki jih nisem razumel, ter sem jih zapisoval v zvezke in čakal, da bom srečal koga, ki bi mi jih znal razložiti.«

Človek, ki se je maternega jezika priučil dobesedno skozi miselno garaštvo. Ko je bil mladostnik, ni bil junak, je pa osebno poznal tigrovce, ki so se po sojenju četverici bazoviških žrtev spraševali o smiselnosti oboroženega upora proti fašizmu: zaradi smrti novinarja profašističnega časopisa smo izgubili štiri rodoljube? Odtlej so namesto atentatov izbirali druge oblike rezistence. On pa se je navkljub prepovedi mojstril v slovenskem jeziku in objavljal v ljubljanskih revijah Mladiki in Dejanjih.

Ko je po letu 2000 s pisateljevanjem že zaslovel po svetu, je rad hodil po šolah in dijakom razkrival skrivnost zgodovine: »Ne berite le uradnih učbenikov, sprašujte ljudi, ki so bili priče zgodovine, in se jo trudite dejavno razumeti.«

Leta 1943 je po kapitulaciji Italije vstopil v OF, a so ga domobranci aretirali in izročili gestapu, ker so pri njem našli komunistično literaturo. Deportiran je bil v koncentracijsko taborišče Dachau, o katerem je desetletja kasneje napisal presunljivo delo Nekropolo. Ne le o kraju smrti, ampak o grozljivi osebni transformaciji človeka. Ko je sojetnik umrl, ne da bi pojedel jutranji komis, se je razveselil ponujene hrane, a se zgrozil, ko je pomislil, da mu je smrt drugega prinesla veselje preživetja. V taborišču je zasovražil naravo: »Ta drevesa lepo rastejo proti soncu in se razraščajo. Narava popolnoma po svoje živi in se ne briga za človeka.« A slaba vest ga je kljuvala tako dolgo, »dokler nisem rekel naravi, naj mi oprosti. Narava ni kriva, je edino pošteno bitje, ki ji ni treba, da bi nekoga ubijala, zato da bi živela.«

Taboriščno pranje možganov mu je uničilo sposobnost razmišljanja. Po vojni se je zdravil v francoskih bolnišnicah in se leta trudil, da bi se spet privadil osnovnih elementov ratia. Naposled mu je uspelo in v Padovi je diplomiral. V letih vojne se je naučil francosko in nemško, tako da je nato živel kot učitelj jezikov na slovenskih srednjih šolah v Trstu. S prijateljema Alojzom Rebulo in Pavlom Merkujem je ustanovil revijo Sidro in v novem duhu svobode začel pisati knjige. Leta 1969 je izšel Odisej ob jamboru, v katerem je pogledal v Jugoslavijo. V maniri zahodnega intelektualca je polemiziral z Edvardom Kardeljem in od slovenskih oblasti terjal, naj domov pokličejo Jožeta Pučnika, ki so ga pred tem izgnale. V Ljubljani so ga napadli kot iredentista, knjigo pa prepovedali. Slovenski Pen ni protestiral.

Šest let kasneje, leta 1975, je v tržaški reviji Zaliv objavil legendarni intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je ta spregovoril o povojnem poboju domobrancev v Kočevskem rogu. Jasno, revijo so na Slovenskem prepovedali, patriotu, antifašistu in taboriščniku nacističnega režima pa je partijski vrh s Kardeljem na čelu za eno leto prepovedal vstop v Jugoslavijo. V Ljubljano je prišel znova šele čez nekaj let – na Kocbekov pogreb.

V tem obdobju ga je obdelovala Udba, mu prisluškovala in ga zalezovala, poročila pa pošiljala partijskemu vrhu, tudi Milanu Kučanu. Ko je ta v devetdesetih letih postal demokrat, mu je na položaju državnega predsednika podelil srebrni znak svobode, a se mu ni opravičil za udbovsko zalezovanje.

Takrat to pač še ni bilo znano; razkritje je objavil četrt stoletja kasneje Igor Omerza v knjigi Boris Pahor – v žrelu Udbe.

Ko so Pahorja začeli prevajati v Franciji in Nemčiji, ko so mu začeli podeljevati nagrade in legije časti ter ga vabili na konference skupaj z nobelovcem Imrejem Kerteszom, mu je na stežaj odprla vrata tudi Slovenija. Svetovna kulturna zvezda zasije kdaj z zamudo, pri njem po devetdesetih letih. Mladinska knjiga je izdala zbrana dela in mu dala postaviti spomenik v Tivoliju. Njegovo stoletnico je neposredno prenašala nacionalna televizija, z intervjuji pa je gostoval po številnih medijih. Na veliko so ga opevali, a tako, da se njegove besede niso slišale.

Najsi bo njegov kristalni pogled, da so bili taboriščniki diskriminirani v primerjavi s partizani. »Zakaj gloriola čistega junaštva za tiste, ki so padli s puško v roki ali leže za strojnico, medtem ko je za tiste, ki jih je izvodila lakota, samo nanagloma izgovorjen spomin, drugače pa molk?« Partizanski veterani ga niso nikoli povabili, da bi imel kdaj govor na slovesnostih ob spominu na drugo vojno.

Še bolj o zatajenem Tigru. Ko je pred mesecem vlada dan odpora proti okupatorju praznovala na Mali gori, kjer je bil ustreljen Danilo Zelen, so jo borci NOB napadli kot falsifikatorja zgodovine in z istimi besedami del opozicije. Medtem ko je Pahor že desetletja poudarjal: »Prvi upor proti okupaciji so v Sloveniji začeli prav tigrovci, Zelen je pri tem padel, tega pa komunisti niso hoteli priznati.«

Mož, ki so mu za desetletja vzeli besedo, da bi njegove misli ne pronicale med ljudstvo, je zadnji dve desetletji prosto govoril, toda poslušala se je njegova literatura in ministriralo se je njegovi slavi, njegove misli pa niso pronicale v vladajoče kroge postpartijske tradicije. A tudi po njegovi smrti bodo še vedno tu, zapisane v Nekropoli, Mojih suhotah …