Pussy Riot: »Svobode ni, če se zanjo ne boriš«

Prejšnji četrtek se je vrsta ljudi pred nočnim klubom Gala hala oblikovala že popoldne, a to niso bili običajni obiskovalci: na Metelkovi smo se tako zgodaj zbrali predvsem novinarji, snemalci in fotografi, ki smo nestrpno pričakovali prihod razvpite ruske skupine Pussy Riot, slovitega feministično-aktivistično-protiputinovskega kolektiva, ki je v klubu nekaj ur pred nastopom pripravil tiskovno konferenco. Pravzaprav sploh nismo točno vedeli, koga zares čakamo, saj se postava zasedbe nenehno spreminja. Pussy Riot je uveljavljen bolj kot nekakšna blagovna znamka, pod katero te dni deluje predvsem ustanovna članica Marija Maša Aljohina. Njen prihod v Gala halo je bil, blago rečeno, pompozen. V spremstvu trenutnih članic kolektiva se je lagodno sprehodila po Metelkovi, družbo pa ji je delal – eden in edini – Slavoj Žižek, s katerim so si članice zasedbe pred desetimi leti dopisovale med prestajanjem zaporne kazni. Pred našimi oči se je zgostila crème de la crème radikalne levice. Okoli druščine so se kot krvoločni paparaci postavile kakšne štiri snemalne ekipe, vsaj dvakrat toliko fotografov in vsaj trikrat toliko mimoidočih, ki so veličastni dogodek manično dokumentirali s prenosnimi telefoni. To je bil metelkovski ustreznik slovite zvezdniške prireditve Met Gala. Recimo temu kar Met Gala hala.

Redkokatera glasbena skupina, ki na turneji obišče ljubljansko Metelkovo, je deležna tolikšne medijske pozornosti, kot jo je prejšnji teden pri nas pritegnil Pussy Riot. To je bil pravi medijski cirkus. Verjetno tudi zato, ker je protiputinovska razsežnost delovanja kolektiva danes – v času, ko je zaradi Putinovega povelja velik del Ukrajine v ruševinah – relevantnejša kot kadarkoli prej. Vsekakor pa zato, ker je bistvo Pussy Riota v radikalnem političnem aktivizmu, ki ga članice skupine navadno zapakirajo v kontroverzne protestne akcije, te pa v medijski krajini vselej dvigujejo ogromno prahu. Naj gre za udarne umetniške performanse ali za bolj cenene oblike provokacije, kolektiv Pussy Riot je v desetletju delovanja dodobra osvojil najrazličnejše tehnike pritegovanja medijske pozornosti, ki so navadno tesno povezane s pravnim pregonom članic: Nadežda Nadja Tolokonikova in Marija Maša Aljohina, ustanovni članici skupine, sta bili zaradi pozornost zbujajoče aktivistične akcije Punkovska molitev obsojeni na dvoletno zaporno kazen, to pa je zasedbo pravzaprav postavilo na zemljevid. Aretacije so sledile denimo tudi pripetljaju na finalu svetovnega prvenstva v nogometu leta 2018, ko so štirje člani kolektiva sredi tekme privihrali na moskovsko igrišče, s čimer naj bi opozarjali na zlorabe človekovih pravic v Rusiji. Aljohini je ravno te dni grozila 21-dnevna zaporna kazen, zato je iz Rusije pred nedavnim pobegnila po nezakoniti poti – preoblekla se je v dostavljavko hrane – in se pridružila turneji.

Tudi v Sloveniji so prejšnji teden aretirali (razmeroma novopečeno) članico kolektiva, turkmenistansko aktivistko Aisoltan Nijazovo, a sploh ne zaradi akcij Pussy Riota, temveč na podlagi zastarele, a še vedno veljavne mednarodne tiralice, ki jo je vlada njene domovine pred 20 leti izdala zaradi obtožb o prilastitvi državnega premoženja. »Turkmenistan je kot Severna Koreja,« je frontmanka kolektiva povedala na tiskovni konferenci. Slovenska policija je Nijazovo še isti dan izpustila na prostost, v torek pa je ponovno pristala v zaporu, tokrat v Zagrebu, kjer se je sodnik odločil, da bo Hrvaška aktivistko izročila turkmenistanskim oblastem.

Protiputinovska razsežnost delovanja kolektiva je danes – v času, ko je zaradi Putinovega povelja velik del Ukrajine v ruševinah – relevantnejša kot kadarkoli prej.

Skratka, skorajda ne mine mesec, da mediji ne bi poročali o zaprtju katere izmed članic, kar po svoje jasno priča o totalitarističnem omejevanju umetniške svobode, ki ga izvaja Putinov režim, hkrati pa se pri tem postavlja vprašanje, ali so vsi ti inkriminacije, sodni pregoni in zaprtja morda tudi del prebrisane piarovske strategije razvpitega kolektiva.

Zakaj je Pussy Riot pravzaprav tako pozornost zbujajoče ime? Leta 2012 je pet članic zasedbe – v tistem času je bil to 11-glavi kolektiv – v moskovski stolnici Kristusa Odrešenika izvedlo gverilski performans, s katerim so protestirale proti ponovnemu, že tretjemu predsedniškemu mandatu Vladimirja Putina. Namen protesta je bil sočasno tudi kritika pretesne vezi med državo in cerkvijo – Pussy Riot se je obregnil ob dejstvo, da številni cerkveni veljaki podpirajo Putina, opozarjal pa je tudi na težaven položaj žensk v Rusiji – zato so glasbenice protest zapakirale v tako imenovano Punkovsko molitev – k Devici Mariji so »molile«, naj tudi ona postane feministka in naj Vladimirja Putina odstavi s predsedniškega položaja.

Sporni dogodek je dvignil izjemno veliko prahu v Rusiji in onkraj njenih meja, še več prahu pa je dvignil odziv ruskih oblasti, ki so tri od petih nastopajočih – na podlagi obtožb blasfemije in huliganstva, ki ga poganja versko sovraštvo – obsodile na zaporno kazen. Jekaterina Samučevič, zdaj nekdanja članica kolektiva, jo je odnesla razmeroma dobro, saj je bila nekaj mesecev po aretaciji izpuščena iz zapora, kazen pa so ji spremenili v pogojno, drugi dve ustanovni članici skupine, Nadja Tolokonikova in Marija Aljohina, pa sta bili obsojeni na dvoletno kazen v sibirskih delovnih kolonijah, ki sta jih označili za »novodobne gulage«.

Zahod se je zgrozil. Podporniki skupine so – z barvitimi podkapami, ki so zaščitni znak kolektiva Pussy Riot – demonstrirali pred ruskimi veleposlaništvi po vsem svetu od Ljubljane do Tokia. Skupino so podprle številne politične in mednarodne organizacije, med njimi na primer Evropska unija in Amnesty International, ki je članice zaradi »ostrosti odziva ruskih oblasti« označil za »zapornice vesti«. Podprli so jih različni najuglednejši zvezdniki, denimo šahovski velemojster Gari Kasparov – ki je bil tudi aretiran na protestu v podporo zasedbi –, člani zasedbe Red Hot Chilli Peppers in nekdanja kraljica popa Madonna, ki je kasneje – ko se je prestajanje dvoletne kazni Tolokonikove in Aljohine izteklo – z obema članicama zasedbe nastopila na dobrodelni prireditvi v organizaciji Amnesty International. Skratka, zaradi omejevanja umetniške svobode in prestrogih, totalitarističnih kazni ruskih oblasti se je Pussy Riot nehote vzpel med svetovne zvezde, dobil glas v mednarodnem prostoru, njegove članice pa so se preobrazile v prva imena protiputinovskega in protipatriarhalnega aktivizma.

Pussy Riot je kmalu plačal ceno slave. Njegova protestna umetnost se je čedalje bolj komercializirala – in banalizirala. Šest članic kolektiva je kmalu po tem, ko sta bili njihovi sočlanici izpuščeni iz zapora, napisalo odprto pismo, v katerem so se od njiju distancirale, saj naj bi bili Tolokonikova in Aljohina »pozabili na vzgibe in ideale naše skupine: na feminizem, separatistično opozicijo in vojno proti avtoritarnosti in kultu osebnosti – na vse, kar je pripeljalo do njune krivične zaporne kazni«. Poleg prizadevanja za enakopravnost žensk, pravice skupnosti LGBTQ+ ter nasprotovanja Putinu in ruski pravoslavni cerkvi naj bi bil temeljno poslanstvo kolektiva tudi boj proti kapitalizmu, ki po velikem mednarodnem preboju Tolokonikove in Aljohine ni le izgubil naboja, temveč je postal nekoliko licemeren. »Smo protikapitalistke: ljudem ne zaračunavamo za gledanje svoje umetnosti, naše občinstvo sestavljajo mimoidoči, naši nastopi so vselej nezakoniti,« so preostale, anonimne članice kolektiva zapisale v ogorčenem odprtem pismu, medtem ko sta se tik pred tem izpuščeni sočlanici za bogato plačilo pojavljali na komercialnih prireditvah po vsem svetu.

Pussy Riot se je vzpostavil kot zelo prepoznavna blagovna znamka, pod katero sta zdaj delovali predvsem Tolokonikova in Aljohina, čeprav so preostale članice želele projekt upokojiti. Pesmi sta začeli snemati v angleščini. Punk je postal pop. Aktivizem je postal tržno blago. Ideja Pussy Riota se je izrodila. »Žal je vse, kar te dni počne Pussy Riot, le glamurozen in šokanten pop,« je o turobnem stanju skupine povedal ruski umetnik Aleksej Pulcer-Sarno, član aktivističnega kolektiva Vojna, iz katerega je izšel Pussy Riot.

Tudi v Sloveniji so prejšnji teden aretirali (razmeroma novopečeno) članico kolektiva, turkmenistansko aktivistko Aisoltan Nijazovo. »Turkmenistan je kot Severna Koreja,« je frontmanka kolektiva povedala na tiskovni konferenci.

Aktivistki se očitno zavedata, da kritika družbenih krivic, ki se dogajajo v njuni domovini, preprosto ne doseže tolikšnega občinstva kot kritika družbene nepravičnosti v Združenih državah Amerike, zato sta z vstopom v mednarodni prostor razširili tudi nabor subjektov svojih protestnih skladb. S skladbo I Can’t Breathe sta se površinsko odzvali na sistemski rasizem in policijsko nasilje v ZDA, s poraznim komadom Make America Great Again sta boj proti Putinu začasno preusmerili v plehek boj proti Trumpu. Komadi, kot sta kvazifeministična himna Straght Outta Vagina in probegunska poskočnica Refugees In, so se v zgodovino zapisali kot eni od najbolj klišejskih političnih komadov preteklega desetletja. To so bili začetki globokega padca Pussy Riota, ki pa se je zdaj, v času ruskega vdora v Ukrajino, dvignil kot feniks iz pepela in se odpravil na evropsko turnejo, da bi širil protiputinovska, proukrajinska sporočila.

Namen turneje je plemenit. Večji del zaslužka od koncertov naj bi bil namenjen otroški bolnišnici v Kijevu, ki so ji obiskovalci prireditve lahko tudi donirali z uporabo QR-kode, ki je pred nastopom in po njem krasila projekcijsko platno – platno, ki je bilo odločno premajhno: nastop, imenovan Riot Days, pravzaprav ni bil koncert, temveč multimedijski performans, eklektična zmes recitala slam poezije, glasbenega nastopa, avantgardnega gledališča in videoprojekcije. Eno prvih gesel, ki jih je zasedba soglasno zavpila na začetku nastopa, se je glasilo »Za revolucijo potrebujemo velik zaslon!«, a platno na letnem vrtu Gala hale je premajhno že za vidžejske projekcije, kaj šele za drobne nadnapise prevodov ruskih besedil v angleščino. Če smo nerusko govoreči obiskovalci želeli karkoli razumeti, smo morali močno naprezati oči, nad čimer je marsikdo hitro obupal in se le prepustil surovi punkovski energiji kvartetovega performansa. Ta – razen občasnih avantgardnih jazzovskih izbruhov saksofona in rafalov rahlo okornega bobnanja – ni imel kake posebne glasbene vrednosti: zasedba je v spremljavi generičnih plesnih beatov recitirala besedilo iz knjige, ki jo je Aljohina napisala med prestajanjem zaporne kazni v Sibiriji. A roko na srce, pri Pussy Riotu nikoli ni zares šlo za glasbo – kogarkoli boste vprašali, je za zasedbo že večkrat slišal, načelno pa tako rekoč nihče ne pozna niti enega njenega komada –, zato sploh ni bilo moteče, da bend (razen redkih izjem) ni odigral svojih singlov, prav tako ni bilo zares moteče, da glasbena razsežnost nastopa ni pretirano navdušila. Ne, bistvo poslanstva skupine je v političnem aktivizmu in sporočilo, ki ga širi z novo turnejo, je jasno in še kako pomembno: »Svobode ni, če se zanjo ne boriš.«