Raymond Chandler: Veliki spanec

+ + + +

Nafta, moča in jekleni mož

Raymond Chandler (1888–1959) je premaknil pozornost in prizorišča kriminalnega romana iz foteljaškega udobja tistih, ki so deduktivci v prostem času in za zraven, recimo razni župniki in podeželske gospodinje ali pa prenikave stare gospodične v angleški veji žanra, in pisanje vrgel na cesto. Tudi v Velikem spancu se mora z jezikom oboroženi zasebni detektiv Philip Marlowe, ves čas na preži za cinično repliko, prebijati po blatnih, od dežja razmočenih cestah, po pločnikih na robu poplavljanja, med opuščenimi naftnimi vrtinami, zahajati mora v klube in igralnice, terensko delo je del poklica z zaostreno poslovno etiko.

Ta zahteva skoraj samurajsko lojalnost, za tistega, ki daje denarje, je treba lagati, prikrivati, se pustiti občasno pretepsti, streljati in se nastavljati za tarčo, tudi ženskam, in do teh je Marlowe prav našpičen, za njihovimi nasmeški se pogosto skrivajo morilski nameni, nepremišljenost, in skoraj vse, ki mu prekrižajo pot, poskušajo izkoristiti prednost spola in seksapil. Nekatere so pri tem kar vztrajne in ga že čakajo v postelji, slečene, potem ko mu je ravno uspelo z zvijačnim pretikanjem med policijo in kriminalci dobiti nazaj njihove gole fotografije; jasno, vse se dogaja v času velike depresije in v pionirskem obdobju rumenega tiska, to še niso časi, ko zvezdnice same podtikajo fotke, da ostajajo zvezdnice in v fokusu. Ženske so v Chandlerjevi pisavi sicer nastavljačice in koristolovke in Marlowe jih ostro jezično razkrinka, ampak tudi moški je ne odnesejo bolje, naj gre za izginulega švercarja z alkoholom, priženjenega v bogato družino, ki je pravzaprav detektivov naročnik, ali za drobne izsiljevalce, ki so jim kolegi za vratom in morajo izginiti, pred tem pa zaslužiti denarje s prodajo informacij.

Chandlerjev svet ne pozna pozitivcev, najde se kakšen lojalen pri policiji, brez tega bi detektivu zasebniku trda predla in tudi skoraj mu, vendar mu v imenu kolegialnosti pogledajo skozi prste, kadar ga ti zasrbijo na sprožilcu. Še najbolj pozitiven lik je tako kar preiskovalec, ves čas na robu zakona ali z eno nogo čez, ki mu avtonomijo omogoča ravno to, da jih imajo vsi za ušesi, da menjava, prosti prehod kadrov in kapitala med policijo, velikimi kriminalnimi živinami in drobnimi lopovi omogoča permanentno kroženje. V tej cirkulaciji ni trajnostnega razvoja, tako se Marlowu spovedujejo visoki policijski uradniki, da svet ni idealen in da je treba biti pragmatičen, vsi živimo v svetu izgubljenih idealov in brez iluzij.

Vendar Chandlerjev detektiv kljub zaostreni poslovni etiki in hrabri obrambi pred ženskami najde tako, ki mu je kos, ampak je prepametna in preveč čedna, da bi jo ravno sveže pretepeni Marlowe kaj bolj zanimal. Tudi sam včasih udari kot Krpanova pest, če je treba, obvlada tehnike preprečevanja dovajanja zraka, streljanje v tarče in z lisicami, to je skoraj remake strela ob kolenu, z boka od strani in podobno. Trda, neizprosna, družbo od(p)irajoča kriminalka.