Pisateljica, ki je napisala knjigo za vse neslovenske otroke brez vzornikov

»Kako pohvalno, da se je končno ena priseljenka naučila naš jezik in da piše knjige, ne pa te v trgovinah ali na pošti, ki še zdaj ne znajo slovensko.« V takšnem slogu se berejo nekateri pokroviteljsko-ksenofobni komentarji k nedavni izdaji njenega knjižnega prvenca, ki je dodal še en kamenček v mozaik literarne obravnave priseljenstva na Slovenskem. Pri tem verjetno ne slutijo, da komaj dvajsetletna Selma Skenderović (rojena je leta 2001) v svojem delu daje polnopraven glas in empatično odpira prostor za vse Sanele, Selme, Esme in Have, ki jim gredo tako v nos – kljub njihovemu neznanju slovenščine in dejanjem, ki jih marsikdo vidi kot načrtno neprilagojenost.

Hava, glavna junakinja njene zbirke petnajstih kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?, ki jo je izdala kot zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020, kjer najbolje uvrščena mlada literatka ali literat vsako leto dobi možnost izdaje lastne knjige in promocije v slovenskem kulturnem prostoru, ponekod zavrača nekatere »slovenske« navade, občutek pa ima tudi, da bo z dosledno uporabo slovenščine in opustitvijo ritualov, lastnih njeni muslimanski veri, izdala svoj izvor in domovino. »Zašto moram i danas u školu? Oni ne dolaze kad je Božić,« na primer razočarano izjavi ob bajramu, užaloščena, ker ji nihče od sošolcev ni voščil, tako kot mora ona njim za božične praznike. Selma Skenderović je Havo, kot piše tudi v posvetilu h knjigi, napisala za vse neslovenske otroke, ki nimajo vzornikov – da bi lahko tudi sami postali vzorniki. To so otroci in mladi, razdvojeni med dvema ali celo več identitetami, ki pogosto občutijo, kar občuti Hava, a se o tem ne morejo pogovarjati z nikomer – uteho največkrat najdejo le v druženju z drugimi tujci. Če bo vsaj enemu od njih ob prebiranju te knjige lažje, ji bo to pomenilo ogromno.

Piše od devetega leta, ko se je z družino priselila v Slovenijo, v Koper, in se naučila slovensko. Njeni starši izhajajo iz severne Črne gore, nekaj časa pa so živeli na Kosovu. Vendar pa ni vedela, da se bo njena prva knjiga ukvarjala s tujstvom. O tem je govorila le ena od dveh zgodb, ki ju je izbrala za prijavo na Festival mlade literature Urška, Brezimni obraz. O prijavi jo je prepričala njena profesorica slovenščine na gimnaziji Koper in zgodbi je na natečaj nazadnje poslala le dan pred rokom. Toda prav Brezimni obraz je pritegnil največ pozornosti in tudi prvi intervjuji, ki jih je dala po zmagi, so se osredotočali na vprašanje tujstva in »nenavadno dejstvo«, da nekdo, ki ni rojen v Sloveniji, študira slovenščino in se ponaša s takim občutkom za in ljubeznijo do jezika. »Takrat sem dejansko začutila neko dolžnost, da celotno zbirko posvetim temu, ker imam res posebno izkušnjo in kdo jo bo popisal, če ne jaz? Ne vem, kdaj se bo naslednjič zgodilo, da bo na Urški zmagal kdo z mojim ozadjem. Dobila sem torej priložnost, da povem svojo zgodbo in spregovorim o tujstvu na sebi lasten način.« Čeprav je seveda poznala svoje predhodnike, ki so v slovenski literaturi že tematizirali priseljenstvo, namreč ni našla knjige, ki bi v ospredje postavljala predvsem intimni svet dekleta, ki se srečuje z lastnim tujstvom. »Zgodovinsko ozadje, razpad Jugoslavije in podobno ... tega nisem želela vpletati, tako kot to recimo počne Goran Vojnović, ker še nisem bila rojena, ko se je to dogajalo in ne poznam zares problematike. Izhajala sem samo iz svoje izkušnje in občutka biti ’napačne’ veroizpovedi in narodnosti. To pa še ne pomeni, da je knjiga avtobiografska – drobce sem počrpala iz tega, kar se je zgodilo meni, komu, ki ga poznam, kar sem videla in slišala in tako dalje.«

Da je vprašanje tujstva in priseljencev v slovenskem prostoru očitno večna tema, postane jasno ob vsaki novi knjigi, ki se ga dotakne – pozornosti in odziva je namreč deležna občutno več kot preostanek letne bere, če izvzamemo kriminalke in v zadnjem času avtobiografska dela o tragičnih izkušnjah. »Očitno tema vseeno še ni bila izčrpana,« na to pravi Selma Skenderović. »Zdi se, da imamo veliko knjig o tem, a če se ljudje tako odzovejo na vsako novo in se debata vedno znova odpira, potem jih ni dovolj.« Tudi sama se namerava s tujstvom v literaturi ukvarjati še naprej, a ne še čisto takoj, ta hip je namreč zaposlena s promoviranjem prvenca, ki bo šel ravnokar v ponatis, saj je prva izdaja pošla, in s študijem primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ena od potencialnih literarnih tem, ki jo intrigira, je denimo zakon med osebama, ki sta različnih narodnosti in ver – drobec te tematike sicer že najdemo v njeni kratki zgodbi Helem nejse (kakorkoli). »Sicer pa največ inspiracije vedno dobim med opazovanjem ljudi. Zaposluje in zanima me vse, kar ljudje počnejo, pa četudi gre samo za hojo po cesti – zame kot za ustvarjalko to nikoli ni samo hoja po cesti, vedno je v ozadju nekaj več.«