Zakaj smo zmagali

Ko je tistega 17. septembra 2017 v istanbulskem finalu evropskega prvenstva v košarki na semaforju pisalo 93:85, so Srbi 15 sekund pred koncem še zadnjič na hitro in povsem iz obupa vrgli na koš – in zgrešili. Žogo je ujel Randolph, jo podal Blažiču, ta pa Nikoliću, ki je z njo evforično pretekel igrišče – in vse bolj blaznel. Tako kot vsi ostali slovenski košarkarji. Tekme še ni bilo čisto konec, a Srbi so obstali in obnemeli – niso več tekali, niso več igrali. Ugriz je popustil. Bojevniška srčnost je uplahnila. Nikolić pa je z žogo blaznel proti drugi strani, kjer je pod košem blaznel Murić, tako da sta po pisku sirene za hip ali dva blaznela skupaj, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega, celo šokantnega in prav zares neverjetnega: Nikolić je žogo vrgel Muriću! Kaaaaj?!? Žoge, s katero so osvojili naslov evropskih prvakov, te magične žoge, te prelomne žoge, te mitske žoge, te zgodovinske žoge, te žive legende ni zgrabil, se je oklenil ter je odnesel za spomin, temveč jo je podal Muriću, svojemu soigralcu. Zakaj je ni obdržal? Je bil v transu, pa ni vedel, kaj počne?

Kaj je z žogo potem naredil Murić, ne vemo, ker tega nismo videli – režija je preklopila na drugo kamero, ki je snemala tisto stran igrišča, kjer je blaznela večina slovenskih igralcev. Tik pred preklopom smo videli le, da je Murić žogo dvignil in jo poljubil. To je vse. In potem – rez. Žogo je vzel, si jo morda stlačil pod dres in se odsmejal v slačilnico, smo si mislili. To bi bilo logično. In nekako samoumevno.

Toda 2017, dokumentarec Gorana Vojnovića o tem, kako je slovenska reprezentanca postala evropska prvakinja, pokaže, da v tem, kar je počela slovenska reprezentanca, ni bilo prav nič samoumevnega. Tudi v tem, kar sta storila Nikolić in Murić, ne. Niti zdaleč. Murić namreč razkrije, kaj se je zgodilo, ko je kamera preklopila drugam – pojasnil je ta veliki misterij, ki je tekmo med Slovenijo in Srbijo prelevil v art film, ob katerem so se gledalke in gledalci spraševali: kaj se je v resnici zgodilo?

Okej, vrnimo se v zadnje minute: Dončić si je zvil gleženj – ne more več. In Dragić tudi ne more več – povsem je izčrpan. Komaj še stoji. Šok! Zamenja ga Nikolić, ki najprej igra, ne da bi sploh vedel, da je res zamenjal Dragića – da torej Dragića ne bo več nazaj v igro. Šele čez čas mu kapne, da bo moral odigrati Dragićevo vlogo. Kar tudi stori: minuto pred koncem ujame dve žogi in zadene dva prosta meta, potem pa se v zadnjih desetih sekundah znajde sam na svetu, sam v vročici zgodovine – sam z žogo. Blazni. Priteče do Murića. In mu jo poda. Zakaj? Saj si jo je zaslužil. Saj je zamenjal Dragića. Saj je odigral svojo vlogo. Saj je bil ta, ki mu je na koncu ostala v rokah.

In tu pride twist: Murić pripoveduje, da je Nikolić pritekel do njega in mu pokazal žogo – kaj naj z njo? Saj res – kaj? Nič, vrže jo Muriću, ki ve, da ta žoga ne sme priti v slačilnico, ker bi se zanjo stepli – vsak igralec bi jo hotel imeti. Popadli bi jo. Sprli bi se. In to bi jih razbilo, raztrgalo, pokopalo. Konec bi bilo tega mitskega kolektiva. Konec bi bilo tega sijajnega bratstva. Razpadlo bi. Vse, kar so ustvarili v teh treh mesecih, od začetka priprav do finalne tekme, bi šlo k vragu.

Zato je Murić žogo najprej dvignil in poljubil, potem pa jo je – še siloviteje, kot bi to storil Jan Oblak – nažgal med publiko. Pod oblake. Ni hotel, da se razidejo zaradi ene žoge.

Ta fantomski finale po finalu je izgledal kot finale holivudskega filma. Prav res – to je bil filmski trenutek, ki ga nismo videli. Ultimativni filmski trenutek. Bi bil ta trenutek lahko bolj filmski? Murićevo katapultiranje žoge je bilo za tekmo med Slovenijo in Srbijo to, kar je bil za Weirovo Društvo mrtvih pesnikov Whitmanov verz »O Captain! My Captain!«. Murićevega trenutka si ne bi mogel izmisliti noben film, noben scenarist: če bi si ga lahko, potem bi ga že videli v kakem holivudskem filmu; navsezadnje je Hollywood posnel trumo športnih filmov, v katerih je underdog – David, če hočete – v nasprotju s pričakovanji presegel vse ovire in samega sebe ter premagal favoriziranega Goljata, pa tega Murićevega trenutka ni bilo na spregled. Če bi si ga lahko izmislili, potem bi ga do zdaj že videli. Ste ga videli v Rockyju? Ne. Drugem Rockyju? Ne. Petem? Ne. V rebootu Rockyja? Tudi ne. Ste ga videli v Okrutni igri ali Spopadu v jetnišnici? Ne. V Moneyballu? Kje neki. Pa v Rudyju ali Ženski ligi? Prav tako ne. Ste kdaj videli Hoosiers ali The Mighty Ducks? Oja, ste – toda brez Murićevega trenutka.

Vsi znajo odigrati tiste zadnje sekunde pred zmago – nikoli pa ne pomislijo na prve sekunde po zmagi. Vsi slavijo kolektivni duh, team spirit, a pozabljajo, da kolektive – zmagovite športne ekipe – skupaj drži to, kar je v zmagah večje od njih samih. Murićev trenutek je bil metatrenutek, saj je sporočal: vemo, zakaj smo zmagali! Vemo, zakaj smo prišli do konca! Vemo, zakaj nam je uspelo! Ker če ne veš, zakaj si zmagal, potem si izgubil, bi rekel Jure Košir, ki je vedel, zakaj je zmagoval.

V Murićevem metatrenutku – v njegovem katapultiranju žoge, v njegovem demantiju vseh tistih, ki mislijo, da se v športu vse ponavlja, v njegovi preprečitvi, da bi med igralce, slovenske košarkarje, prišla žoga – je bila vsa resnica te velike zmage, vsa filozofija te velike reprezentance, vsa strast te globoke igre, vsa stereofonija tega kolektivnega duha. Nič ni moglo priti mednje. Njihova uprizoritev čustev je bila brezhibna. Ironično: Nikolić takoj zatem, ko vrže žogo Muriću, počepne in se prime za glavo – ja, ne more verjeti. Kot da bi vedel, kaj bo storil Murić. Kot da bi se zavedal veličine te njegove geste in briljantnosti te nesamoumevnosti.

Noč, ko so se srečali

Igra slovenske reprezentance je bila kot Antonionijeva Avantura, Resnaisov Lani v Marienbadu in Fellinijevih Osem in pol – nismo točno vedeli, kaj se je zgodilo. Nekaj modernističnega, skrivnostnega, radikalnega, bistvenega je bilo v njej. Vojnovićev doku 2017 pojasni, kaj se je zgodilo – in zakaj so naši zmagali.

Že Murićev strah, da bi žoga, če bi prišla v slačilnico, vse pokvarila, pove, kako zelo pomembno se jim je zdelo, da so bili skupaj. In da so se našli. Na pripravah so se stalno družili. Res stalno in nenehno in neprestano in neprenehoma. Druženje je postalo njihov kemični proces, njihovo agregatno stanje, njihov modus vivendi in njihovo zamišljanje prihodnosti. Skupaj so jedli in pili. Skupaj so hodili ven. »Nismo hodili zgodaj spat.« V Izraelu so šli ponoči – dan pred pripravljalno tekmo – skupaj ven in tam se je nekaj zgodilo, toda nihče noče povedati, kaj. Nihče noče o tem govoriti. Vsi le potrdijo, da se je zgodilo nekaj »strašnega«, usodnega, prelomnega, transformativnega – in očitno neizrekljivega. Nekaj, kar jih je pognalo, izklesalo in definitivno povezalo. Nekaj, kar jih je naredilo. Tam je med njimi dokončno kliknilo, ponavljajo.

Kar se je zgodilo v tisti noči, je ostalo v tisti noči. To je bila noč, ko so se srečali. In zaradi te noči, ki je ostala med njimi, so postali evropski prvaki, poudari Randolph, ki se je med pripravami poročil. Ja, priprave je zapustil, da bi se lahko poročil. In ja, svoji novi ženi je moral reči, da po poroki ne bo z njo, temveč s slovenskimi košarkarji – tri mesece! Kar seveda pomeni, da je moral res temeljito upravičiti svojo odsotnost – da ni smel razočarati, da je moral zasijati, da je moral biti boljši kot sicer, da je moral preseči pričakovanja. Ni si smel dovoliti, da bi mu žena po vrnitvi rekla: a zaradi tega si me pustil samo! Ta mali teater – poroka – ga je naravnal, uglasil in prevrednotil. Ker se je »žrtvoval«, je lahko tudi od soigralcev pričakoval in terjal več. Slovenski košarkarji so morali igrati zanj. Niso ga smeli pustiti na cedilu. Morali so se mu odkupiti. S svojim »žrtvovanjem« jih je prisilil, da so bili boljši – in najboljši.

A ne bi me presenetilo, če bi se kdaj izkazalo, da je bilo Randolphovo »žrtvovanje« v resnici inscenirano. Hočem reči: ne bi izključil možnosti, da je bil to le hipermotivacijski trik, ki si ga je izmislil trener Kokoškov. Anthony, a se lahko, prosim, taktično poročiš? In seveda – a se lahko potem pred ostalimi košarkarji pretvarjaš, da si se zaradi njih odpovedal seksu?

Pomislite na tale prizor: pregovorno mirni in redkobesedni Gašper Vidmar je v polčasu četrtfinalne tekme z Latvijo, ki so jo Slovenci po dobrem začetku nepričakovano in žalostno izgubljali, prikorakal v slačilnico ter povsem spontano in iz srca izbruhnil. Burno, srdito, spazmatično. »Fantje, dost je zajebancije!« Tolkel je, norel, kričal. Svetopisemsko. Takšnega še niso videli. Kar stresli so se. Deloval je smrtno resno. To je bilo v nasprotju z njegovim karakterjem. Zato je izgledal tako prepričljivo, tako alarmantno, tako urgentno. Bolje, da se zbudimo, so si verjetno rekli soigralci – sicer nas bo Gašper požrl! In res so se zbudili. In odpihnili Litvo.

Toda nič spontanega ni bilo v tem njegovem izbruhu – vse je bilo inscenirano. Ta hipermotivacijski moment je vnaprej skrivaj in »zarotniško« zrežiral Kokoškov, ki je znal svojo vlogo tako elegantno prepustiti drugim igralcem – na finalni tekmi je prepustil Dragiću, da je v timeoutu »spontano« in »iz srca« nadrl soigralce, ki so preveč popustili. Vrnili so se močnejši in bolj motivirani. Ne brez razloga – Dragić, njihov vodja in idol, zvezdnik NBA, jim je omogočil, da so igrali zanj. Le kako ne bi – zanje se je »žrtvoval«, zanje je garal in dirjal, zanje se je ugonabljal in izžel, zanje je ostal brez sape. Zdaj so lahko odplačali dolg. Tudi Randolphu so ga očitno odplačali. Zdi se, kot da je Kokoškov vse te igralce prefinjeno prisilil, da so drug drugemu odplačevali dolg in da so se žrtvovali drug za drugega – kot Špartanci v bitki pri Termopilah.

Kokoškov – ledeno miren in neberljiv – je bil, kot slišimo, res sijajen režiser. Vsem je v svojem sistemu našel natančne vloge – vloge, ki so jim bile pisane na kožo. Zasedal je vloge – kot bi snemal film. In v ta film je znal inkorporirati zelo različne igralce. »Dal ti je občutek veljave,« pravi Zagorac. Občutek, da nekaj pomeniš. Igralci so postali res igralci – namenil jim je dobre vloge. Pritisk je vzel nase, igralcem pa dal svobodo, da so lahko zlezli v svoje like. »Kar je narisal na tablo, je uspelo,« pravi Blažič. Toda njegov casting je bil tudi anticasting – igralcem je dodeljeval vloge, ki jih niso pričakovali. Na polfinalni tekmi s Španijo je namesto Murića – standardnega in razpoloženega člana začetne peterke – v začetno peterko presenetljivo postavil robustnejšega Zagorca (»Potrebujem te za 10, 15 minut«), ki je bolje zapiral španske silake. S tem je še najbolj presenetil samega Zagorca. Nikoliću je na koncu finalne tekme omogočil, da je odigral povsem drugačno vlogo, kot je pričakoval. Ti, Čančar, boš Jago, ne Othello! Ti, Zagorac, boš Macduff, ne Macbeth! Ti, Murić, boš Fortinbras, ne Hamlet! Ti, Nikolić, boš Dragić, ne Nikolić! Ti, Dragić, boš Kokoškov, ne Dragić! Ti, Vidmar, boš Kokoškov, ne Vidmar! S tem je le še poudaril, da ceni njihovo igro, obenem pa jih je še dodatno zadolžil. Morali so igrati zanj – vendarle je bil tujec, ki se je »žrtvoval« zanje. Kot Randolph.

A Kokoškov je tudi sam odigral vlogo – lik »največjega Slovenca«. Kot pravi, ni bilo Slovenca, ki bi si tedaj bolj želel zmage in naslova evropskega prvaka kot on. Ni bil vsiljiv. Ne, igralcem ni ničesar vsiljeval, ampak jim je pustil, da so sami naredili natanko to, kar je od njih hotel – s tem jih je prisilil, da so bili boljši. Čudežni. Radikalni. Vitalni. Viralni. Da so začutili like, ki so jih igrali. Ko so začutili like, so se prelevili vanje – ko so se prelevili vanje, so počeli reči, ki jih sicer ne bi. Šli so dlje. Več so si upali. Postali so predrzni. Trema je izginila. Se spomnite, kako monumentalno NBA-jevsko je Vidmar zabil proti Litvi? Takoj po izbruhu v slačilnici.

Ta fantomski finale po finalu je izgledal kot finale holivudskega filma. Prav res – to je bil filmski trenutek, ki ga nismo videli. Ultimativni filmski trenutek. Bi bil ta trenutek lahko bolj filmski?

Niso igrali sebe, temveč like, ki jim jih je v sistemu igre dodelil Kokoškov. V njih je prižgal vse momente gledališkega igralskega talenta – predstavni dar, smisel za mizansceno, razpostavitev, fizično dogajanje, premike in prehode, zunanjo in notranjo sposobnost reakcije, dar za utelešenje oseb, občutek za zunanji in notranji ritem in tempo, obvladovanje samega sebe, psihofizično prilagodljivost, odrsko pozornost, iznajdljivost, domišljijo, odrsko samoobčutje. Omogočil jim je, da niso igrali, temveč ustvarjali. Da torej niso le posnemali že znanih akcij s treningov, temveč so bili originalni in ustvarjalni.

Ali če naj parafraziram K. S. Stanislavskega, velikega ruskega učitelja gledališke igre – Kokoškov jim je omogočil, da so prikazali igro, kakor jo »nejasno občutimo v sanjah, v prividih, v trenutkih vzvišenega zanosa«. Počeli so tisto, česar Slovenci običajno ne znajo – junaško igro so podajali z vzvišenim slogom. To niso bile le igre, temveč predstave.

Zato so tako suvereno zmagovali. In zmagali.

Gorje zmagovalcem

A zmagovali so tudi zato, ker so se jim tako kot superjunakom v stripih prikazovali »motivacijski« oblački, ki so jih poganjali naprej. Blažiču se je v zadnji minuti ob prostih metih prikazal oblaček, ki ni puščal nobenega dvoma: »Če zdajle ne boš zadel, se ti bodo vsi smejali!« In je zadel.

Dalje, zmagovali so zato, ker so na svoje veliko presenečenje ugotovili, da je komaj osemnajstletni Dončić tako dober, da je tako neverjetno samozavesten in da si tako silno želi zmagovati, pa so hoteli potem vsi tekmovati z njim in zmagovati, zaradi česar so bili boljši, kot bi bili sicer. To je bilo odločilno, slišimo. Dončić je deloval »kot magnet«. Vlekel jih je nase. Šli so za njim. Če zmore osemnajstletnik, zmorejo tudi oni. Ta mali teater jim je okrepil fantazmatski okvir, ki jih je radikaliziral in opolnomočil.

In seveda, zmagovali so zato, ker so zadevali nemogoče koše – akrobatske, nesmiselne, groteskne, bizarne, absurdne, komične. Spomnite se le tiste prelomne Dončićeve trojke – od table v koš. Ali pa se spomnite prelomne Dragićeve trojke – med padcem. Kot da bi kanalizirali ekshibicijsko ekipo Harlem Globetrotters. Teater jih je mentalno in emocionalno prestavil. Skozi njih so govorile sanje. Več ko je bilo teatra, boljši so bili.

Zdi se, da se je vse to ujelo in poravnalo v popolni vihar. Recimo: spoznanje, da Dončić vseh tistih svojih čarobnih trikov ne izumlja in utrjuje na treningih, ampak jih prvič izvede prav na tekmah, potemtakem natanko tedaj, ko je treba (in ko s temi triki motivira soigralce in demotivira nasprotnike), je delovalo tako transformativno kot to, da si je Dončić v finalu zvil gleženj, pa so morali soigralci potem zapolniti luknjo in ga nadomestiti, kar pomeni, da so morali čez sebe, da so morali igrati lik, ne pa sebe, in da so bili zato v odločilnih trenutkih boljši, kot bi bili, če bi igrali sebe, ne pa lik. Kot bi rekel Stanislavski: brez lika – brez tega izmisleka domišljije – bi bila njihova telesa nemotivirana in brez življenja. Ne bi jih mogla ustvarjalno vznemiriti.

Zmagovali so zato, ker so vztrajali v svojem liku. Zmagovali so zato, ker so na neki točki dobili občutek, da so nepremagljivi. Zmagovali so zato, ker so se na to pripravljali od otroštva, ko so z velikimi očmi gledali takšne tekme, takšna tekmovanja, takšne zmage in takšna slavja. Zmagovali so zato, ker je vse skupaj delovalo povsem nemogoče in irealno – in ker jim je bilo povsem jasno, da lahko to nemogoče dosežejo le zdaj ali nikoli. Bili so realni, zato so zahtevali nemogoče! Zmagovali so zato, ker so hoteli imeti spomine za vse življenje. Ker se je vsem – od najstarejšega do najmlajšega, od Zagorca do Dončića – zazdelo, da je to njihova zadnja priložnost. Ker so dobro spali. Ker so imeli vedno odgovore na vse. In ker so vedeli, da so edini projekt, o katerem v Sloveniji obstaja konsenz – edina stvar, o kateri so se strinjali vsi Slovenci.

Vse to je ustvarilo pogoje, v katerih si igralci ob pogledu na zvočni in vizualni »zeleni« navijaški zid v istanbulski dvorani niso drznili izgubiti. Vedeli so, kako Slovenija doživlja takšne športne uspehe. In vedeli so, kaj jih čaka, če bodo zmagali – glorifikacija, kakršne so bili v stari Grčiji deležni le Bogovi. Za hip ali dva se bodo dotaknili večnosti. Je mogoče to radikalnost trenutka ohraniti? Murić je mislil, da je to mogoče – zato je žogo na koncu nažgal pod oblake.

Robert Redford je v Kandidatu (The Candidate, 1972) igral Billyja McKaya, kalifornijskega liberalnega odvetnika in civilnodružbenega, okoljskega aktivista, ki sklene, da bo kandidiral za senatorja. Ve, da je absolutni underdog in da nima nobenih možnosti, toda v kandidaturi vidi aktivistično priložnost – pred kamerami bo lahko opozarjal na največje civilnodružbene in okoljske probleme. Njegova strast postane predvolilni medijski paket, namenjen množični konzumaciji. Njegova radikalnost tvega, da se bo stopila v splošni volji – v mehki, brezosebni in kompromisni megli politične sredine. Na koncu vendarle presenetljivo zmaga. Senzacija! A ko sporočijo, da je zmagal, le srepo bulji predse in vodjo svoje predvolilne kampanje vpraša: »Kaj bomo pa zdaj?«

Natanko to se je zgodilo Dragiću: hotel je zlato – in ga dobil. Toda ko ga je dobil, si je rekel: »Kaj pa zdaj?« Bil je izžet in depresiven, pravi. »Potreboval sem psihologa.« Uspeh – osvojitev naslova evropskega prvaka – je doživljal povsem drugače kot navijači, ljudske množice. Njegova strast je postala produkt; radikalnost trenutka, v katerega je investiral vse, se je stopila s splošno voljo, presplošno, da bi se lahko z njo identificiral. Do vsega je bil indiferenten. »Hotel sem mir.«

Kaj narediš, ko zmagaš? Kako zmagaš, da ne izgubiš? Kdaj se utrudiš od zmagovanja? Stanislavski ni brez razloga opozarjal, da odrsko samoobčutje vsebuje tudi občutek »javne osamljenosti«.

Dragić za reprezentanco ni več igral. Nastopil bo le še na svoji poslovilni tekmi, kjer se bo slovenska reprezentanca v ljubljanskih Stožicah pomerila s hrvaško.

Vojnovićev doku 2017, v katerem se zgodovinskega dogodka – ultimativnega slovenskega filma – spominjajo igralci, trener in njegovi pomočniki (no, ceno kinovstopnice poplača že trenutek, ko Čančar ganljivo vzdihne, »ko se prižgejo kamere, ko jebe Čančarja«), pojasni, kaj se je zgodilo leta 2017 in zakaj smo zmagali. Končno izvemo, zakaj je v Antonionijevi Avanturi izginila Anna. In končno izvemo, kaj se je v Resnaisovem filmu Lani v Marienbadu zgodilo lani v Marienbadu.

Rekel bom le to: še nikoli ni nacija tako uživala v filmu, ki ga ni razumela.

Dokumentarni film:
2017
Režija: Goran Vojnović
Kje in kdaj: Kolosej (med 17. in 22. junijem) in Kino Komuna (17., 19. in 21. junija), Ljubljana

* Film 2017 lahko v juniju v okviru Art kino mreže ujamete še v Zagorju ob Savi, Trbovljah, Kočevju, na Ptuju in gradu Vinica, v juliju in avgustu pa tudi drugod po Sloveniji.