Evald Flisar: Nevidni ot®ok

+ + +

Velika žival samote, nadaljevanje

Evald Flisar (rojen leta 1945) pogosto variira in zaostruje predpostavke svetov, ki jih je že izpisal, kar je sploh značilno za izkušene avtorje z obsežnim opusom. V pisemskem in ljubezenskem romanu Nevidni ot®ok prepoznamo nekatere njegove metafikcijske prijeme in zastavke od prej, pa tudi svetopisemsko podlago in morda polemiko s predlogo ali njeno nadgradnjo, ne le v poimenovanju trojice iz Stare zaveze in njenih funkcij.

V uvodnih poglavjih je najprej opis strica, izmodrenega v sto preizkušnjah, ki se mu bliža konec, vendar kot vsi dejavni modreci ne more biti nedejaven in vleče poteze iz ozadja – pri Flisarju so včasih takšni starejši in avtoritete pravi manipulanti in ne delujejo vsi v smer lajšanja položaja, včasih so aktivni v smeri potrebnega oteževanja življenja mlajšim in vajencem.

Potem je njegov nečak Adam, študent filozofije, ves pregneten z mračnim eksistencializmom, ki se išče in ima krizo smisla, v modroslovju si je obetal, če že ne odgovore na svoja zagatna vprašanja, pa vsaj učinkovito metodo, s katero bi se lahko izvlekel iz mračnjaštva, slabovoljnosti, eksistencialnega brezna, v katero počasi drsi. Vendar skoraj čudežno spozna Evo in v imenu bodočih otrok in privida običajnega in polnega življenja se poročita in poskušata zanositi; prepričana, da bo to rešilo njiju kot posameznika, njuno zvezo. Otrok in zakon kot način premagovanja samote se jima zdi super in nesporna rešitev, pač po zgledu vseh tistih, ki jim je menda pred njima s tem uspelo.

Adam po stričevem nasvetu piše dnevnik, v katerem naj bi bivanjsko brezno osmislil, vendar zapiske najprej najdeva Eva, vedno znova, in čeznje kot komentar piše svoj dnevnik, zraven vidimo, da so intimni zapiski dostopni še teti in s tem stricu. Flisar ujame nezrele ali pa nadzora željne v zapleteno spletko medsebojnega zrcaljenja in igra se zaostri v trenutku, ko ob obisku afriškega nevidnega otoka – z zakladi, ki jih ni mogoče odnesti, kar je skoraj pravljično – rajska zakonca skleneta, da bosta otroka zblefirala. Da se bosta delala, da ga imata, čeprav ne moreta zanositi. Že zaradi tega, kako različno si otroka predstavljata, je jasno, da je še sreča, da ga nimata: Adam in Eva sta apriorno nagnjena k maličenju resničnosti in njuno posredno, korespondenčno in prikrito občevanje naredi zadeve še slabše.

Konec tako ne more biti daleč od klinike, ne le zato, ker tam kot medicinska sestra dela Eva, patologija se postopno zaostruje, pripovedna lega, ki zakoncema ne prizanaša, pa skozi sugestije bolj kot skozi izpovedi kaže temeljne nesporazume nadracionalnega filozofa in nadčuteče sestre med sabo – in s svetom. Flisar izpiše preobratov in trikov polno zgodbo o igricah, ki se jih gremo najprej s sabo, potem nujno še z bližnjiki.