»Policija je s svojim delovanjem namesto skupnosti služila politiki. To se ne sme nikoli več ponoviti.«

Mag. Tatjana Bobnar je prišla na ministrski položaj neposredno iz kazenske kolonije v Tacnu, kamor je prejšnja oblast preselila moteč policijski kader, njo kot razrešeno direktorico policije. Je ministrica za notranje zadeve, ki obljublja policijo v službi ljudi in ne politike, na spoštovanju človekovih pravic utemeljeno obmejno in azilno politiko ter sprejemanje odločitev v dialogu z nevladnimi organizacijami. Pravzaprav je ministrica, ki obljublja več, kot bi si od članice vlade, ki pokriva resor notranjih zadev, drznili pričakovati celo zmerni optimisti. A naša sogovornica odločno pravi, da ne bo ostalo zgolj pri lepih in všečnih besedah – čas bo pokazal, da je mislila resno.

Najprej čestitke ob imenovanju. Pa tudi čestitke za rojstni dan – res praznujete danes?

Res je. Hvala.

Ker ste šele dober teden na novem položaju, vam morda čestitam prekmalu. Vendarle pa so na mestu čestitke za odstop od tožb zoper protestnika Jašo Jenulla, čeprav se zdi, da bi to morala storiti vsaka dostojna oseba. 

Kot pravnica in kot človek sem zavezana zakonu in stroki. In če pogledamo liberalnost po Kantu, ki jo v Sobotni prilogi Dela zelo lepo razlaga nemški filozof Heiner Klemme, potem morajo imeti moralnost, zakon in oblast stičišče ali pa bežišče v svobodi. Svoboda je tista, ki jo moramo na vsak način ohranjati, a tudi svoboda ima meje – te so izražene v zakonih in zakoni morajo biti izraz uma. Vsekakor je bilo nujno potrebno, da podam soglasje za odstop od navedenih tožb. Zakaj? Ker se strinjam z mnenjem državnega odvetništva, da mora država pokazati določeno stopnjo tolerance do mirnih, neprijavljenih shodov, ki udejanjajo ustavno pravico do svobode zbiranja in združevanja. Vanjo se lahko poseže izključno na podlagi zakona in v skladu z načelom sorazmernosti, ne pa prek odlokov, ki niso imeli podlage v zakonu in jih je ustavno sodišče spoznalo za protiustavne. Želja oblasti, politike, da utiša kritike, ki so prihajale iz civilne družbe, ne more biti razlog za posege v svobodo zbiranja in združevanja.

Ne nazadnje je o neprijavljenih, neorganiziranih shodih odločalo ustavno sodišče in jim izreklo najvišjo stopnjo zaščite. 

Tako je. Če je shod neprijavljen, to še ne pomeni, da je nezakonit ali protiustaven. Država mora pravzaprav omogočati izvajanje te zelo pomembne človekove pravice. Če nekoga kaznuješ in preganjaš zato, ker poziva k udeležbi na neprijavljenem shodu, je to v nasprotju z omenjeno pravico. Šlo je za ustrahovanje. Država je na posameznika kot neko finančno kazen skušala prevaliti stroške policije, ki je na teh neprijavljenih shodih izvajala zakonite uradne naloge. Poleg tega je delovna skupina državnega odvetništva v marcu posredovala ministrstvu za notranje zadeve predlog, naj že vložene tožbe umakne, novih pa ne vlaga. Pozivali so tudi k umiku soglasja k tožbam, ker ministrstvo in policija nista dovolj utemeljila podlage.

Državno odvetništvo je pod pritiskom vlade najprej vložilo tožbe zoper protestnika Jenulla, potem pa večkrat predlagalo umik teh tožb. Ali prav razumem? 

Tako je. Pozivali so, a do mojega prihoda odgovora ni bilo. Jaz sem to storila prvi dan, ker se mi zdi edino pravilno. To seveda ni povezano z nasilnimi izgredniki, ki so napadali policiste in novinarje, gre izključno za umik predloga finančne sankcije ministrstva za notranje zadeve proti civilni družbi. Bila je kaznovana zaradi kritike oblasti, kar je nedopustno.

Predsednik vlade dr. Robert Golob je vzneseno napovedal abolicijo za kaznovane protivladne protestnike. Kako bo ta poprava krivic potekala v praksi?

Na seji vlade je bil sprejet sklep, da ministrstvo za pravosodje v sodelovanju z notranjim ministrstvom in službo vlade za zakonodajo analizira pravne podlage, na podlagi katerih so bile ljudem izrečene globe in vodeni prekrškovni postopki. Ločevali bomo med nasilnimi izgredniki in mirnimi protestniki, ki so dobivali globe za mirno branje ustave pred državnim zborom, hupanje v znak protesta proti protiustavnim ukrepom in podobno. Analiza bo opravljena do konca avgusta, sledi odločitev, kako ravnati naprej. Ne želim prejudicirati, vsekakor pa je naše izhodišče, da ne povzročamo novih neenakosti in krivic. Rešitev bo zagotovo pravno vzdržna, konsistentna, zakonita in ustavna.

Zaupanje je najpomembnejša valuta, ki jo policija lahko ima, veliko pomembnejša od vsakega prisilnega sredstva ali zakonskega pooblastila.

Bili ste med policijskimi funkcionarji, ki jih je prejšnja oblast preselila v Tacen. Kako je bilo tam, v oslovski klopi? 

Zadnji dve leti sta bili zagotovo leti preizkušanja poguma, moči, vztrajnosti. Bili smo priča šikaniranju, medijskemu linču in nedostojni komunikaciji. Predvsem smo vsi premeščeni, pa tudi številni drugi kolegi in kolegice, z žalostjo in razočaranjem opazovali razpad sistema, ki smo ga prej leta in leta gradili skupaj – sistema, ki je temeljil na tem, da policija služi izključno ljudem in vladavini prava. Zaupanje smo gradili z dejanji, kar je po našem mnenju najpomembnejša valuta, ki jo policija ali katerakoli državna institucija lahko ima, mnogo pomembnejša od vsakega prisilnega sredstva ali zakonskega pooblastila. Ocena ljudi, da svoje delo opravljamo profesionalno, zakonito, sorazmerno ter po načelu enakosti in nediskriminacije, je edina merodajna za verodostojnost in kredibilnost policije. Razgradnja policije se je dogajala pred našimi očmi. Sta pa bili ti dve leti v določenem smislu tudi pozitivni.

Res? 

Da, ker sta presejali ljudi v policiji in na notranjem ministrstvu. Ne v smislu, kdo morebiti simpatizira s katero politično opcijo, ker to prej nikoli ni bilo pomembno; pri tem ne govorim le o sebi, pač pa o vseh predhodnih generalnih direktorjih policije in notranjih ministrih, s katerimi smo gradili to hišo zaupanja, ki se je v zadnjih dveh letih podrla. Ljudje so se presejali v smislu, kdo v resnici podpira demokratično ravnanje, vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic ter se je za to pripravljen tudi izpostaviti, kdo pa je na drugi strani raje izbral moč, položaj – da je torej namesto pravilne izbral udobno rešitev. Zagotovo je potreben pregled ravnanja MNZ in policije za nazaj. Tu ne govorim o lovu na čarovnice, usmerjenem zoper policiste, ki so izvajali svoje delo na terenu, ker ti zagotovo opravljajo svoje naloge z veliko požrtvovalnosti in iz mojih ust nikoli ne bodo slišali, da so lenuhi in mevže. Vodje so tisti, ki se bodo morali preizprašati, kako so v zadnjih dveh letih reinterpretirali zakonske določbe. Menim, da so jih na bolj grob način, bolj represivno, kjer to ni bilo mogoče, pa so bili zakoni in podzakonski akti spisani na novo. Nekateri vodje so, tako na ministrstvu za notranje zadeve kot na policiji, sledili pričakovanjem oziroma kar neposrednim navodilom politike. To se ne sme nikoli več ponoviti. Policijska dejavnost je namesto skupnosti služila politiki. Zdaj bo potrebna nasprotna pot; le na ta način bo policija zvesta svojemu poslanstvu – služiti skupnosti. Seveda mora policija tudi kaznovati in preganjati kriminal, zagotavljati varnost. Vendar mora to izvajati na tak način, da ljudje dojemajo in sprejemajo njeno ravnanje kot zakonito, strokovno in kredibilno.

V Tacen so kazensko preselili cel kup bivših visokih policijskih funkcionarjev. Ste tam stikali glave in kovali načrte za veliko vrnitev, ki se zdaj v bistvu dogaja?

Daleč od tega. Vsakdo je opravljal svoje naloge po najboljših močeh. Jaz sem na primer študentom drugega letnika višje policijske šole predavala kazensko procesno pravo. Imeli smo zanimive debate, pogovarjali smo se tudi o aktualnih temah. Očitno sem svojo nalogo opravila dobro, ker so me študentje v evalvaciji ocenili z najvišjimi ocenami. Seveda pa smo se z drugimi kolegi iz kazenske skupine pogovarjali o aktualnih razmerah in bili predvsem razočarani. Tudi ko smo opazovali, kako na ključna delovna mesta prihajajo ljudje, ki niso bili strokovnjaki in niso imeli potrebnega znanja ali izkušenj za najbolj odgovorna vodstvena dela v okviru sistema.

Zlobni jeziki trdijo, da je v bila v tacenski pisarni odpisanih vedno na voljo sveža Mladina …

Vedno, vse številke. In nismo je skrivali.

Takšna dolgotrajna kazenska premestitev v javnem sektorju ni običajna. To verjetno ni lahka izkušnja na čisto osebni, človeški ravni? 

Vsak se je seveda s tem soočal na svoj način. Tudi kolega David Antolovič je bil recimo žrtev sistemskega šikaniranja in javne diskreditacije. Na podlagi politično zlorabljenega nadzora je bil kazensko ovaden za zlorabo položaja. Posebni oddelek na vrhovnem državnem tožilstvu je prijavo nemudoma zavrgel kot popolnoma neutemeljeno. Pritiski in obračunavanja z nami so bili takšni in drugačni. Nočem nas prikazati kot žrtve, čeprav smo to občutili kot šikaniranje, a moram reči, da smo se glasno ali molče spodbujali tudi z zavestjo, da smo v policiji vedno s srcem in s pripadnostjo delali v interesu ljudi, tako znotraj kot zunaj sistema. Da smo se vedno odločali, kot je bilo prav, ne pa kot je bilo ugodno ali udobno za nas. Prav absurdno je, ko lahko beremo, da je moj umik soglasja k tožbam zoper Jašo Jenulla protiustaven. Absurdno je brati takšne opazke ljudi, ki so dve leti najbolj teptali ustavo. A mislim, da intelekta ljudi ne gre podcenjevati. Ljudje v policiji in zunaj nje so v zadnjih dveh letih na lastni koži občutili, kdo jim je s protiustavnimi odloki kratil pravice, jim omejeval gibanje, jih zapiral v občine, jim določal policijsko uro in zoper njih nesorazmerno uporabljal silo. Nehote mi pride na misel Camusov zapis, da bi vsi mi zdaj potrebovali eno terapijo skromnosti, in to skromnosti pred ljudmi.

Ko ravno govorite o skromnosti, moram vprašati: koliko ljudi bo v času vašega vodenja ministrstva končalo v Tacnu? 

Zaradi mene ni v Tacnu končal še nihče.

Na oblasti ste šele dober teden dni … 

Drži. Kot tudi drži, da sem razrešila direktorje direktoratov in postavila vršilce dolžnosti. Izvedeni bodo javni natečaji, vsak, ki bo imenovan, pa bo imenovan izključno po strokovnih kompetencah. Predlagala sem tudi razrešitev generalnega direktorja policije in imenovanje vršilca dolžnosti; s tem se je, kar se kadrovanja v policiji tiče, moja pristojnost zaključila. Nikogar iz MNZ ne nameravam prestavljati v Tacen, pač pa je treba vsakomur ponuditi priložnost, da opravlja delo na tistih področjih in pri nalogah, za katere je usposobljen.

Večkrat ste že dejali, da bo potrebna ureditev kaosa v policiji, pa tudi povrnitev ugleda in zaupanja, ki sta bila na hitro porušena. A kako boste to storili? 

Ministrstvo in policija imata zelo veliko strokovnih in delovnih ljudi in na njih stavim. Pred nami je težka naloga, saj stojimo na pogorišču zaupanja ljudi v notranje ministrstvo in policijo. Spremeniti bo treba zakonodajo. Absolutno podpiram spremembo zakona o delu in organiziranosti v policiji, kot so jo zastavili na Inštitutu 8. marec. Pripravili bomo tudi spremembo tega zakona glede imenovanja generalnega direktorja policije in glede položaja Nacionalnega preiskovalnega urada, pa tudi spremembo uredbe, ki bo znova postavila tožilca za gospodarja predkazenskega postopka in iz njega umaknila notranjega ministra, ker tam nima česa iskati. Glede zaupanja pa je tako kot v odnosu dveh ljudi. Zaupanje se zelo dolgo gradi, ne moreš ga niti kupiti ne ukazati, lahko ga le prigaraš. In za zaupanje, ki ga je policija nekoč imela in je bilo najvišje med vsemi državnimi organi in institucijami, smo leta garali. Ljudje so vedeli, da na policijo lahko računajo in da jih ne bo pustila na cedilu; če bo storila napako, pa jo bo tudi priznala in popravila.

Poglejva čisto nazorno. Policisti so se vendarle malce navadili na nesorazmernost in prekomerno represijo, videli so, da to lahko počnejo. Kako bodo to zdaj nehali početi? Pisati politično motivirane kazni, uporabljati legitimacijo kot zastraševanje, odnašati mirne protestnike, polivati ljudi s solzivcem? 

Veste, s kolegi v Tacnu smo ves čas spremljali odzive številnih policistov: obračali so se na nas, ker se niso strinjali z nesorazmerno uporabo sile in so obsojali ravnanje policije zoper mirne protestnike. Na njih stavim in teh je v policiji velika večina. To so policisti, ki prepoznajo svoje poslanstvo in niso pozabili, da so prisegli ljudem in spoštovanju človekovih pravic, ne pa politiki. Tako velike institucije, kot je policija, je treba voditi z zgledom. Če je vodja tisti, ki ima integriteto, etiko in mu policisti zaupajo, mu bodo tudi sledili. Prepričana sem, da je vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjan Lindav prav tak.

Na vaši mizi je gotovo kup odprtih konkretnih in sistemskih vprašanj. Poglejva eno – nerazumljivo počasne postopke odločanja o začasni zaščiti za ukrajinske begunce. Rešitev se zdi enostavna, postopki bi lahko potekali precej hitreje, če bi zadeve iz preobremenjene ljubljanske upravne enote prerazporedili v reševanje še drugim upravnim enotam. Se motim? 

Glede direktive o začasni zaščiti in zakona na podlagi te direktive gre za mehanizem, ki je bil prvič sprožen in za katerega država ni imela pripravljene informacijske infrastrukture. To je potem vzpostavilo notranje ministrstvo, seveda pa se pojavljajo zgostitve na posameznih upravnih enotah. O tem smo na vladi že govorili in želimo, da se ti postopki pohitrijo in ljudje čim prej pridejo do zaščite ter vseh pravic, ki jim pripadajo – zdravstvene oskrbe, finančne pomoči, šolanja, dela. Potrebna je zaščita ljudi, ki bežijo pred vojno, ne glede na barvo kože, jezik ali vero. Begunstvo in migracije – to so problemi globalne družbe, s katerimi se moramo ukvarjati vsakodnevno. Nameravamo vzpostaviti sistem, po katerem bo institut začasne zaščite za ukrajinske begunce karseda hitro uresničen.

Prav tak je bil namen vašega predhodnika Aleša Hojsa; on je celo menil, da bi to Slovenija lahko omogočila več kot 200 tisoč ljudem, zdaj pa še za nekaj tisoč beguncev ne zmoremo dostojno poskrbeti. 

Vlada, katere del sem, je v štirinajstih dneh pokazala, da kar govori, tudi resno misli. Prepričana sem, da bomo glede ukrajinskih beguncev našli način, da se postopki pohitrijo, porazdelijo po upravnih enotah, oziroma da se to delo dodeli v pristojnost kakemu drugemu državnemu organu.

Kako ste na splošno videli odziv države na prihod ukrajinskih beguncev? Če se ne bi zanje zavzele nevladne organizacije, bi bili verjetno lačni in premraženi. 

Tega se na vladi zelo dobro zavedamo. Vsa pohvala nevladnim organizacijam. Naš namen – vlade kot celote, države – je beguncem čim prej zagotoviti zaščito, da lahko malo bolj normalno zaživijo. O tem na vladi že teče beseda in prepričana sem, da jim bomo pomagali bolje kot doslej.

S tujci ima naša država težavo. Zakaj tujci na upravnih enotah pol leta ali več čakajo na dokumente, ki jih slovenski državljani lahko tam pridobimo v nekaj dneh? 

To spada v r esor ministrice za javno upravo, tega se zaveda, o tem smo govorili in tega se bomo z vso resnostjo lotili. Prepričana sem, da bomo tudi tu naredili pomembne korake naprej.

Podpirate odstranitev žice na meji, kar vsebuje koalicijska pogodba? 

Dogodki kažejo, da je ta žična ograja vodila tudi v smrti ljudi. Da zaradi nje beležimo smrtne primere prečkanja reke Kolpe, je nedopustno. Ker je v koalicijski pogodbi zapisano, da se tehnične ovire do konca leta odstranijo, smo se že lotili priprave načrta za odstranitev najprej žičnate in potem še panelne ograje. Naša naloga je zagotoviti nadzor in varovanje meje, hkrati pa varnost za vse.

Mnogi so nad tem pričakovano navdušeni, zlasti ljudje, ki živijo z žico oziroma za žico. A gotovo se bo določen delež spraševal, kaj bo potem, ko bo žica odstranjena. 

Tehnične ovire je mogoče nadomestiti z drugo tehnično opremo; naša meja mora biti nadzorovana, kar od nas konec koncev zahtevajo tudi domača zakonodaja in mednarodne zaveze. To bo policija s preostalimi pristojnimi tudi izvajala. Moramo zagotavljati varnost ljudem, ki živijo na tem območju, in tudi varnost tistim, ki prihajajo na našo mejo, ker vsak od nas pač zgolj išče svojo srečo.

Kakšna bo nova, »nevidna« žica? 

Ne gre za nevidno žico, gre za opremo, ki je že v uporabi – videonadzor, t. i. lovske kamere, brezpilotni letalniki.

Pravite, da je treba zagotoviti varnost vsem. Koliko pa je bilo doslej – v skoraj desetih letih – primerov, ko se je tam živečim ljudem zaradi prišlekov zgodilo kaj nevarnega? 

Morali bi pogledati statistične podatke policije glede kaznivih dejanj na tem območju, a posebnih ekscesov se ne spomnim – z izjemo ugrabitve slovenskega državljana, ki jo vsi poznamo. Splošno javnost in obmejno prebivalstvo bi bilo treba nagovoriti na način, ki bi zmanjšal njihov strah pred migranti. To bomo lahko storili, a le če jim zagotovimo varnost: ko bodo zaupali policiji, da bo storila vse za njihovo varno življenje.

Mar se ne bi občutek strahu med ljudmi zmanjšal, če bi imeli kdaj priložnost spoznati katerega od migrantov ali beguncev in se pogovoriti z njim?

Popolnoma se strinjam, zato sem prejšnji teden že dala poziv nevladnim organizacijam na tem področju, da skupaj, tudi v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom, pripravimo novo migracijsko strategijo: da lokalno prebivalstvo nagovorimo z vprašanjem, ali je morda zgolj nepoznano tisto, česar se bojijo. Točno to, kar ste omenili: da bi morali spoznati to drugačnost, saj ti ljudje niso nič bolj in nič manj nevarni kot mi sami. Popolnoma nesprejemljivo je ločevati ljudi po barvi kože, češ da so eni bolj nagnjeni h kriminalu kot drugi. Zelo všeč mi je bilo, ko sem prebrala, kako so Sokrata vprašali, kje se je rodil. Dejal je, da na svetu.

Naša vizija je, da v najkrajšem možnem času mednarodno zaščito dobi vsak, ki je do nje upravičen.

Slovenska azilna politika ima nekaj večjih problemov, vaša vlada pa obljublja spremembe. Največji problem je gotovo slovensko-hrvaški sporazum o vračanju migrantov na Hrvaško. Problematičen je zato, ker naj bi služil zgolj prostovoljnemu vračanju tistih, ki v Sloveniji ne želijo zaprositi za azil, zlorabljajo pa ga za vračanje ljudi, ki bi radi zaprosili za azil, a jim to ni omogočeno. 

V letošnjem letu beležimo približno 3000 prošenj za mednarodno zaščito. 97 odstotkov ljudi, ki zaprosijo zanjo, v štirih do petih dneh zapusti našo državo. Sporazum, ki ga omenjate, je presojalo vrhovno sodišče leta 2020 in ugotovilo, da ni v nasprotju s pravom EU in da Slovenija z vračanjem po tem sporazumu ni kršila pravic do mednarodne zaščite. Vseeno pa je sporazum problematičen. Problematizirajo ga tako nevladne organizacije kot varuh človekovih pravic. Varuh je lani izdal priporočila policiji in ministrstvu za notranje zadeve in ta priporočila bomo začeli upoštevati. Postopke na meji je treba evidentirati ter ljudi pravno relevantno in pošteno seznaniti z njihovimi pravicami. Pripravili bomo usmeritve za policijo, da ta priporočila varuha sprejme in jih pri svojem delu upošteva. Moja osnovna paradigma, tudi v vlogi generalne direktorice policije, je vedno narekovala, da priporočila varuha pri delu ministrstva in policije kar najbolj upoštevamo. Tako bom ravnala tudi v prihodnje. Tudi odločitev o sporazumu bomo sprejemali v širši delovni skupini, prav tako na ravni EU. Poleg tega je pomembno identificirati ranljive skupine in jih namestiti ločeno, policiste pa usposobiti za obravnavo oseb s posebnimi potrebami. Zastavili smo si jasen načrt in prepričana sem, da bo čez leto dni članek v Mladini drugačen, kot je bil v zadnji številki, ko ste napisali, da se na tem področju sicer napovedujejo spremembe, a medle.

Bomo torej lahko napisali, da ste opravili dobro delo? 

V tej smeri je začrtana naša pot.

Nekatere nevladne organizacije vam očitajo, da je bilo v času vašega vodenja policije prek spornega sporazuma na Hrvaško vrnjenih vsaj 16 tisoč ljudi. Tudi tedaj bi lahko ravnali drugače, kot ste, mar ne? 

Nikoli ne zanikam objektivne odgovornosti za katerokoli svoje ravnanje in ne bežim od nje. Postavitev tehničnih ovir na meji leta 2015 ni bila moja odločitev. Nisem bila ne naročnica in ne avtorica navodil o ravnanju z migranti na meji iz maja 2018. Res pa sem bila pozneje direktorica policije. A tedaj nismo imeli oprijemljivih dokazov o kršitvah človekovih pravic na Hrvaškem. Črna knjiga prisilnih vračanj, ki to dokumentira in s katero sem se seznanila, je bila izdana šele konec leta 2020. Varuh človekovih pravic je v času mojega vodenja policije nenapovedano obiskoval policijske postaje na južni meji in ni ugotovil nobenih sistemskih kršitev človekovih pravic. Ravnali smo na podlagi uradnih informacij, kakršne smo pač imeli. Seveda so bila pričevanja nevladnih organizacij o kršitvah, vendar strokovna služba v policiji tega ni mogla potrditi. Hrvaška je bila v tem pogledu tudi evalvirana s strani evropskih institucij in konec koncev je svet EU soglasno potrdil stališče, da je Hrvaška pripravljena na vstop v Schengen.

Splošno javnost in obmejno prebivalstvo bi morali nagovoriti na način, ki bi zmanjšal njihov strah pred migranti.

Če je kršitve človekovih pravic beguncem na Hrvaškem lahko dokazalo nekaj deklet in fantov iz iniciative InfoKolpa, ne pa strokovne službe policije ali Evropska komisija, so si morda slednji zatiskali oči.

Zdaj bo seveda paradigma drugačna. Lotili se bomo sporazuma. Lotili se bomo zakonodaje in nove strategije o migracijah. Prepričana sem, da bomo naredili korake v pravo smer. Želimo, da se ljudem, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ta brez kakršnekoli diskriminacije in brez predsodkov tudi podeli.

In sva pri drugi večji težavi azilnega sistema pri nas. Slovenija glede na evropsko povprečje podeli izredno malo begunskih statusov, lani v vsem letu le 17. Recite, da je to normalno. 

Težko komentiram te postopke, lahko pa ponovim našo vizijo, da v najkrajšem možnem času mednarodno zaščito dobi vsak, ki je do nje upravičen.

Torej bomo dejansko opazili spremembe azilne politike, h kateri človekoljubne organizacije neuspešno nagovarjajo že leta? 

Sama bom delala natanko v tej smeri.