Slikarka, pri kateri nenavadni organizmi sprožijo bogat imaginarni svet

V hektičnem, navdihujočem ateljeju v stanovanju sredi Celja, kjer biva, ustvarja eksplozije barv, oblik in podob, ki se združujejo v nepričakovane, fascinantne kombinacije. Četudi so ravno zaradi obilice barv, dogajanja in ostrih linij njene slike vizualno zelo privlačne, pa v ospredje pravzaprav postavljajo tisto, kar se nam običajno ne zdi dovolj estetsko, da bi zaslužilo našo pozornost. Ivo Tratnik (rojeno 1980) pogosto pritegnejo in navdihnejo zgradba teles in organizmov, njihove posebnosti, biotska raznovrstnost, mehanizacija, odkritja s področja biologije, znanosti in medicine.

Zadnjo samostojno razstavo, ki jo je imela aprila v galeriji Equrna v Ljubljani, je naslovila Mišice počasnikov – po mikroskopskih živalih, ki so odporne proti preživetju v ekstremnih razmerah. Rdeča nit predstavljenih del je bila ideja življenja na zemlji po koncu človeštva – kaj se bo dogajalo s floro in favno, ko človeštva ne bo več, kako bosta mutirali? Zanimalo jo je tudi postumno življenje človeka v predmetih, ki jih je pustil za sabo, in v umetni inteligenci, ki bo morda življenje generirala še naprej. Na njenih umetninah se srčna mišica mimogrede preplete z (odvrženo) utežjo, po električnih vezjih lezejo hrošči, v travi ležijo papirnate rakete, roke izložbene lutke hlastajo po lobanji izumrle živali.

Nekatere slike, predstavljene v Equrni, so se že preselile na naslednjo razstavo, Dialog: Fantastika – geometrija ali Preteklost in prihodnost v igri Realnosti v dvorcu Novo Celje, ki bo na ogled do začetka oktobra. Ta združuje dela šestih sodobnih in že pokojnih umetnikov. Nova samostojna razstava jo čaka marca prihodnje leto v Hiši kulture Pivka, še prej bo septembra sodelovala na skupinski razstavi na isti lokaciji, poleg tega pa bosta imela s kolegom, slikarjem Erikom Mavričem, s katerim se v tandemu lotevata risb velikega formata, novembra skupno razstavo v mariborski Kibli. V preteklosti je največ razstavljala v Ljubljani, Celju in Mariboru – med drugim v Galeriji Škuc, Cankarjevem domu, Kinu Šiška, Galeriji sodobne umetnosti Celje, Likovnem salonu Celje, Kibli Maribor; a tudi drugod po Sloveniji, lansko leto denimo na gradu Rajhenburg v Brestanici. Njena dela so bila leta 2019 predstavljena tudi na razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji, prerezu sodobnega slovenskega slikarstva, leta 2015 v slovenskem paviljonu Expa v Milanu in 2012 na razstavi sodobnega slovenskega in francoskega slikarstva Lepo slikarstvo je za nami v Umetnostni galeriji Maribor.

Ko je imela šest let, ji je oče podaril kaseto Davida Bowieja Ziggy Stardust in pajki z Marsa, ki jo je vsak dan poslušala namesto pravljice za lahko noč. To je gotovo vplivalo nanjo in na poseben način spodbudilo njen imaginarni svet, ki se zdaj izraža v likovnih delih. Umetniška žilica pa je postala najizrazitejša v času gimnazijskega izobraževanja. Takrat je med poukom in po šoli doma veliko risala in se poskušala tako odmakniti od realnosti. Do konca gimnazije se je nabralo ogromno del in tudi njen slog je bil že tako dovršen, da je od nekaterih ljudi celo slišala, naj se ne vpiše na akademijo, ker jo bo samo ukalupila. »To se je skoraj res zgodilo. Bila sem v tranzicijski generaciji, ki jo je učila stara garda profesorjev, obsedena z dediščino modernizma. Slikarstvo naj bi takrat že doseglo svoj absolutni višek.« Ko je končala študij slikarstva, se je tako spet počutila, kot da je na začetku poti, in potrebovala je nekaj časa, da je spet našla smisel in se na novo sestavila. Da je ponovno obudila svoj umetniški izraz iz srednje šole – sicer v bolj strukturirani obliki ter z novim znanjem –, je bil delno zaslužen tudi slikar Marko Jakše, s katerim je sodelovala dve leti, ugotovila pa je tudi, da je ne zanima le slikarstvo, temveč preplet različnih umetnosti: performans, buto, scenografija, kostumografija.

Ko se je pred približno desetletjem udeležila buto delavnice v Franciji, jo je koreograf povabil k sodelovanju v nekaj svojih predstavah; z ekipo se je odpravila na turnejo in plesala buto v različnih evropskih mestih. Pozneje je bila del različnih umetniških kolektivov: z umetniki Andrejo Džakušič, Simonom Macuhom in Keiko Mizayaki so zasnovali umetniške skupine SIVA, IvAn, IvAnKe, AnKo in dr.Xenia, znotraj katerih izvajajo videoperformanse, ki na humoren način preigravajo družbene klišeje. Lani so se pod imenom dr.Xenia predstavili na festivalu Mesto žensk. Od leta 2017 pa je tudi občasna članica kolektiva Hupa Brajdič, ki v različnih konstelacijah ustvarja filmske, performativne, glasbene in vizualne projekte. V Cirkulaciji2 je v nekaj projektih eksperimentirala z glasom, prav tako v predstavi Vlada Repnika Slepa interaktivnost v ljubljanskem Kinu Šiška. »Težko se fiksiram na eno samo pozicijo, na kateri bi rekla – takšno umetnost bom ustvarjala do konca življenja,« pravi. »Tudi zato, ker se svet nasploh zelo hitro spreminja, doživlja svojevrstno krizo in ne vemo še, kako bomo dojemali človeško umetnost v prihodnosti.«