Dark Glasses/Occhiali neri

za

Vrnitev velikana.

Mlada angleška turistka (Leticia Roman) pride v Rim, ki ga ravno terorizira neznani manijak – svoje žrtve pobija po abecedi. Tudi turistka vidi umor, toda truplo izgine, tako da policija njeni zgodbi potem ne verjame. Trupla pa še naprej padajo – in to v njeni bližini. Na lepem policija oznani, da je zadeva ad acta, kajti morilec je naredil samomor, pred tem pa vse priznal. No, na koncu se izkaže, da je serijska morilka njena gostiteljica (Valentina Cortese), ki je v resnici klinično nora. Tako se je odvrtel slasher Dekle, ki je preveč vedelo, morbidni giallo, ki ga je leta 1962 vizualno efektno, elegantno, črno-belo posnel baročni fantazist Mario Bava. V njem najdete vse situacije, rituale in fetiše, ki bodo postali zaščitni znak gialla, špagetitrilerjev: odprte, javne, prazne, hladne prostore (ulice, trge, parke), ki se prelevijo v smrtno nevarne labirinte, misteriozne, srhljive telefonske klice, dolge, grozeče hodnike, tesnobne lifte, nemočno, nejeverno policijo, halucinacije, perverzno, morasto, irealno atmosfero, počasne, ritualne umore, ekspresionistične chiaroscuro kontraste in dementnega, mentalno povsem zblojenega, popfreudovskega morilca, ki spretno skriva svojo norost. Vse se odvrti v ritmu sanj, ki zlagoma mutira v ritem nočne more.

Bava je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja posnel še nekaj odmevnih giallov (Šest žensk za morilca, Rdeči znak norosti, Pet punc za avgustovsko luno), toda v sedemdesetih je dobil vrhunskega naslednika, Daria Argenta, ki je giallo – v Mački z devetimi repi, Štirih muhah na sivem žametu in Rdečih globinah – prelevil v halucinantno opero smrti. Morilec v črnem, britev, neprestani teror, napeta, tesnobna atmosfera, morasti deliriji, overdose subjektivne kamere, ledena scenografija, veliki plani morilčevih oči, vtis popolne ujetosti, subtilna ironija – in ja, ritem sanj. Argento, alias »Hitchcock dei poveri«, je bil Bava in pol. Baročen, oniričen, perverzen, psihedeličen. Kamero je prelevil v osebo, v briljantno koreografirane, sadistične oči morilca, v oči brez obraza, v genialnega predatorja, v baletno killervizijo. Vtis ujetosti in brezizhodnosti je bil popoln. Intimnost je bila nevarna in pogubna. Domačnost je ubijala. Nikomur ni bilo več mogoče zaupati. Čvrstih, stabilnih referenc ni bilo več. Svet je postal negotov. Ljudje so bili izgubljeni, panični, izolirani, atomizirani, patološko odtujeni. Ekonomski boom šestdesetih se je iztekel, socialna varnost je izgubila tla pod nogami, Italija se je začela utapljati v ekonomski tesnobi, paniko pa so stopnjevali politični škandali, cinizem, korupcija, kriminal, terorizem in politika »strategije napetosti«. Realnost je bila neločljiva od halucinacije. In giallo je postal alegorija tega obsednega stanja, travmatične družbene transformacije, labirintnih perverzij nove italijanske stvarnosti, v kateri je bilo vse subjektivno.

Argento, ki smo ga nedavno videli v Noéjevem Vorteksu (igral je filmskega kritika), se je zdaj, s Sončnimi očali (reimaginacijo Mačke z devetimi repi), po dolgih letih – pri enainosemdesetih – vrnil na kraj zločina. Svet je spet negotov in ekstremen, intimnost je nevarna, nikomur ni več mogoče zaupati, norost je nova subjektivnost. Diana (Ilenia Pastorelli), prestižna call-girl, se stoično prebija skozi rimske hotele in morbidni, izkoriščevalski, podganji svet, v katerem nekdo – z rezilno žico – pobija prostitutke. Ne vemo, kdo, a ko gledamo njegove eksekucije, se zdi, kot da je skočil iz filma – svet je postal giallo. Dianine ustnice so rdeče kot kri. In ko po prometni nesreči izgubi vid (klientov ji res ni treba gledati, eden itak pravi, da je »pošast«), izgleda kot slepa ženska v kinu – po zaslugi filma, ki ga le sliši, svet vidi bolje kot prej. Čedalje bolje. Da njene oporne točke postanejo sončna očala, pes, azijski deček in Asia Argento (ja, Argentova hči), je tako nepresenetljivo kot to, da Diana svoje prostituiranje opiše kot kombinacijo »stikov z javnostjo« in »psiholoških seans« in da hoče morilec svoje »delo« na vsak način dokončati. V Italiji se sedemdeseta niso nikoli končala – ženske, ki so se izmaknile patriarhalni kontroli, je treba ukrotiti in disciplinirati. Niti ni treba čakati noči – kar sredi belega dneva. Mudi se. Zato ne pričakujte, da bo Argento zapravljal čas za stilizacijo umorov – ta svet je prehiter, preveč hektičen, preveč popadljiv. Zanimajo ga le še skrajnosti, le še viralni šoki, le še takojšnje gratifikacije – takojšnje objektiviranje. Tak je anonimni, skrivnostni morilec. In Argento kanalizira njegov slog – njegovo golo učinkovitost. Grand Guignol se je rutiniziral. In standardiziral. Bolj kot napetost vzbuja nelagodje. Nič ni grozljivejšega. (oh, znajdite se)