Antti Touomainen: Zajčji faktor

+ + +

Matematik v pustolovskem parku

Vse se začne kot čista psihedelija, kot mora; ogromen zajec, labirinti s preprekami, pred vso to kuliserijo pa nemočen, zato simpatičen bežeči posameznik, za njim močan streniran moški strašljivega videza in z nožem, ki v hipu, ko preganjani pomisli, da morda nože tudi meče in jih ima več, prvega res vrže in izvleče drugega. Nakar preganjalca skoraj čudežno do mirovanja potolče z zajčjim ušesom.

Jasno, gre za pustolovski park, za nekakšno hišo groze, postavljeno tik zraven otroških želvaških mobilov, ki dosežejo hitrost hoje odraslega, tu so poslopja v obliki komodoškega varana in starosti publike primeren gostinski objekt, slaščičarna. Preganjani je ravno dobro postal lastnik tega parka, prej je vestno izračunaval stopnje tveganja v zavarovalnici, vendar se je njegov šef ravno navlekel newagevskega verbalnega sranja, ki je njegovo odpuščanje podrejenih naredilo do konca neprebavljivo, sladke besedne kače namesto grobega, neosebnega korporativizma. Nekako hkrati mu je umrl brat in mu zapustil park. Potem se možak brez izkušenj, nasploh, ne le s pustolovskim parkom, z bratovimi dolgovi in mafijo za vratom, pri tem pa tudi s popolnoma nesposobnimi uslužbenci, da ne rečemo sodelavci, in z matematično motnjo, pri kateri ves čas preračunava tveganja in investicije, tudi čustvene, prelevi v nekakšnega šefa. Leze pod kožo čudakom, s katerimi je obkrožen, dela piramidne sheme in pod krinko zabavišča ustanovi izposojevalnico denarja za starše, ki bi radi otrokom dali več, kot zmorejo.

Za povrhu se možak z znaki avtizma znajde pred problemoma, pri katerih racionalnost in numeričnost odpovesta: malo se zatreska v zaposleno, ki je slikarka z blokado, in ima potem težave z umetnostjo, pristopi in presežnostjo, in dolgo potrebuje za ugotovitev, da je zatreskan. Nato mu potrošnja energije, plačevanje kosil, ki so sicer potrata, vendar dajejo nova zadovoljstva bližine, in podobno začnejo najedati. »Vendar pa mi stenske poslikave ne dajo miru. Zakaj so mi tako zelo všeč? Gotovo ima to kaj opraviti s samo umetnostjo, ki je področje človeškega življenja, ki mi je bilo neznano. Do zdaj. Iz izkušenj sem se naučil, da če me neka stvar teži, moram najprej osamiti njene sestavne dele, narediti nekaj izračunov in nato analizirati rezultat. Ne morem si predstavljati, da bi bil prostor, poln starih slik, kaj drugačen.« Antti Touomainen (rojen leta 1971), eden najbolj cenjenih finskih pisateljev, se šlepa na skandinavsko humoresko, vendar so njegov tip in čudaki okoli njega vseeno bolj izdelani in komedijsko naviti, kot je to v žanru običaj. Razmeroma dobro pelje zgodbo, uporabi retrospektivo, širšo zaroto, nevarne mafioze, seveda tudi fatalke s skrivnostno provenienco in zapleteno preteklostjo, in vse še kar gre, do konca, ki se zvrne v tolažništvo, stopi po tisti gladki poti, kjer se vse lepi od sladkorja in pene, diši po cimetovih rolicah in sploh. Sicer je spopad kaotičnega zabaviščnega in kriminalnega sveta z matematičnimi sredstvi čisto zabaven in kratkočasen, tudi solidno obrtno izpisan.