Vse je resnično, nič ni dovoljeno

Čeprav najznamenitejši citat iz Bartolovega slovitega romana Alamut pravi, »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, se ta zares ne ujema z Laibachovim najnovejšim projektom – avantgardno simfonično interpretacijo Alamuta. Zasedba naj bi ga krstno izvedla v Teheranu, iranski prestolnici, kjer marsikaj ni dovoljeno; zlasti odkar je iranski predsedniški stol pred enim letom prevzel ultrakonservativni vodja Ebrahim Raisi. Novoizvoljena konservativna iranska vlada (in posledična neodzivnost novega iranskega ministrstva za zunanje zadeve) je le ena od številnih ovir, na katere je Laibach naletel pri kovanju načrtov za ambiciozni projekt, orkestralni koncert, ki naj bi ga – po prvotnih načrtih sprva v Teheranu, pozneje v Ljubljani – skupaj z Laibachom izvedel teheranski simfonični orkester in sloviti iranski dirigent Navid Gohari.

Čeprav je Laibach od leta 2018, ko se je podal na odisejado realizacije tega navidezno nemogočega projekta, izvedel že tri uspešne »diplomatske« ekskurzije v Iran, so mu razne izredne razmere druga za drugo vztrajno križale načrte. »Najprej je na oblast prišel Trump in pod njegovo taktirko so Združene države Amerike začele izvajati večje pritiske na Iran, nato nas je doletela pandemija koronavirusa, ki je zadevo začasno ustavila, sočasno se je situacija v slovenski vladi iz slabega spremenila na slabše, nato je do rošade prišlo še v iranski vladi, navsezadnje pa se je začela še vojna v Ukrajini,« v pogovoru za Mladino pojasni Ivan Novak, idejni vodja kolektiva Laibach, in doda, da je zasedbi ob vzponu novega iranskega predsednika močno zagodel tudi nekdanji predsednik slovenske vlade Janez Janša. »Zaradi Janševih izjav so diplomatska razmerja med Iranom in Slovenijo skoraj popolnoma ohromljena.« Za Kristino Radej, dosedanjo slovensko veleposlanico v Iranu (mandat se ji je že iztekel, novega veleposlanika pa še nimamo), ki Laibachov teheranski projekt močno podpira že od njegove zasnove, je bil ta fiasko prava diplomatska nočna mora.

S katerimi izjavami je Janša iranskim veljakom stopil na žulj? Na dogodku Free Iran World Summit, ki ga letno organizira iranska diaspora, je Janša (kot tedanji premier predsedujoče države svetu Evropske unije) Združene narode pozival k preiskavi poboja iranskih političnih zapornikov leta 1988, za katerega naj bi bil po njegovih besedah soodgovoren tudi novi iranski predsednik. Ali Ameri, Laibachov »kulturni svetovalec« pri projektu Alamut, sicer priznani filmski kritik, novinar in ustvarjalec kratkih umetniških filmov, nam je pojasnil, da je »Janša sprožil diplomatski spor, saj je z nepremišljenimi izjavami podprl iransko opozicijo in se zavzel za militantno skupino Ljudski mudžahidi Irana (MKO) ter s tem močno razjezil iransko vlado«. Kot smo poročali v Mladini, je iransko ministrstvo za zunanje zadeve premierjeve izjave videlo kot »podporo teroristični skupini MKO«. Označilo jih je za »napačne in nesmiselne izjave, ki so v nasprotju z diplomatskimi normami in vzdušjem v dvostranskih odnosih«.

Ambiciozni projekt, ki ga je Laibach prek srečanj z iranskimi uradniki gradil več let, je čez noč padel v vodo. A pravzaprav še nič ni popolnoma izgubljeno, saj je, kot pojasnjuje Ali Ameri, »z novo slovensko vlado postlan teren za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov med Iranom in Slovenijo«. Novak pa ga dopolni, da Laibach za izvedbo koncerta v Teheranu čaka le še na »zeleno luč iranskega zunanjega ministrstva«, saj je sicer vse dogovorjeno »tako s teheranskim simfoničnim orkestrom kot z iranskim ministrstvom za kulturo in islamsko usmerjanje, kjer so projektu načelno naklonjeni«.

Alamut je po terorističnem napadu v New Yorku 11. septembra 2001 postal svetovna literarna uspešnica, preveden je bil tudi v perzijščino in bil za iranski knjižni trg večkrat ponatisnjen.

Kot vemo, ima Laibach neverjetno sposobnost, da umetniške intervencije izvaja na najtežje dostopnih prizoriščih na obličju Zemlje, zato se njegov simfonični koncert v Teheranu sploh ne zdi tako nemogoč podvig. Kot je za Dnevnik izjavil Darko Brlek, direktor Festivala Ljubljana, na katerem se bo v začetku septembra zgodila premiera Laibachovega Alamuta – da, zaradi okoliščin so se nazadnje odločili, da bo svetovna premiera tega projekta najprej v Ljubljani –, zna Laibach »odpirati vrata tam, kjer jih običajne diplomatske poti ne morejo«. Spomnimo se denimo Laibachovega koncerta v Severni Koreji leta 2015, kjer je izvedel svojo razvpito interpretacijo pesmi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, kar je – kot je takrat zapisal šaljivi spletni komentator – »približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, da nastopi v Berlinu«. Opozoriti moramo tudi, da je Laibach nedavno v afganistanski prestolnici Kabul izvedel umetniški projekt Unternehmen Barbarossa, stvaritev velikanske tapiserije, ki so jo navdihovali kraji, »raztrgani od vojne«, od Hirošime prek Auschwitza do Stalingrada. Afganistanski projekt je podprla britanska nevladna organizacija a/political, ki kot koproducent podpisuje tudi projekt Alamut.

Skratka, tako rekoč ni kraja, kamor ne bi zmogle poseči Laibachove radikalne umetniške akcije, in pravzaprav, kot pojasnjuje Novak, ravno kulturni in geografski kontekst njegovemu delu dajeta nove pomenske razsežnosti: »Od nekdaj analiziramo odnose med ideologijo in umetnostjo, med kulturo in politiko. Ne zanimajo nas pravljice, zanima nas predvsem kulturni kontekst: zanima nas, kako določeno delo deluje v specifični geopolitični situaciji. Pomen koncerta v Teheranu bo drugačen kot pomen koncerta v Ljubljani. Ko bomo zadevo izvedli kje drugje, denimo v Veliki Britaniji ali morda celo v Združenih državah Amerike, bo to spet ustvarilo popolnoma nove pomene,« pravi. Dodaja, da je to do velikega izraza prišlo v zadnjih letih, ko je zasedba po Evropi izvajala glasbeno-gledališki projekt Wir sind das Volk, osnovan na besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja. »Občinstvo se je na nastop odzivalo popolnoma drugače glede na kraj izvedbe: v Berlinu in Hamburgu je bil pomen nastopa čisto drug kot denimo v Ljubljani ali v Novem Sadu. Isti performans v drugačnem kontekstu odmeva popolnoma drugače,« pravi Novak. Prav tako poudarja, da v krajih, kjer oblast zatira svobodno umetniško ustvarjanje – od Severne Koreje prek Afganistana do Irana –, »prihaja do najzanimivejših proizvodov človeške ustvarjalnosti«.

Kaj pa je kultno zasedbo – poleg omenjenega poigravanja s kulturnimi konteksti – pravzaprav pritegnilo h glasbeni interpretaciji literarne klasike Vladimirja Bartola? Alamut je izrazito večplastna knjiga, ki jo lahko beremo denimo kot zgodovinsko tragedijo, kot filozofsko študijo nihilistične misli ali kot psihološko študijo človeka na poziciji moči oziroma, kot pravi Novak, kot »makiavelistično meditacijo ideje moči in večnosti«. Člane Laibacha so pritegnile skorajda vse te razsežnosti knjige – predvsem slednja, zato si je Laibach za podnaslov performansa izposodil znameniti citat »ne poznam okrutnosti, niti milosti, le svoj načrt izvajam« –, močno pa ga zanima tudi to, kako si pomene knjige interpretira iranski narod. Alamut je po terorističnem napadu v New Yorku 11. septembra 2001 postal svetovna literarna uspešnica, preveden je bil tudi v perzijščino in bil za iranski knjižni trg večkrat ponatisnjen.

»Jasno, za Laibach je izjemno zanimivo že dejstvo, da je Bartol knjigo zastavil kot prefinjeno aluzijo na totalitaristične sisteme, da je Alamut torej metafora, ki opisuje boj slovenskega naroda proti fašističnemu režimu,« pravi Ali Ameri, a opozarja, da je »Laibachov pristop k interpretaciji Alamuta drugačen od vseh dosedanjih, saj že v temeljih spoštuje dejstvo, da Alamut opisuje pomemben del iranske zgodovine. Seveda so zgodbe v romanu distorzirane in niso zgodovinsko točne, a Laibach ravno zato sodeluje z iranskimi ustvarjalci in raziskovalci – tukaj vlogo odigram tudi sam –, saj se želi izogniti evropocentrični interpretaciji knjige in enostranskemu odnosu do sodobnega Irana«. Kot še pravi, gre za »edinstven projekt, v katerem Zahod sreča Vzhod«.

Kako zvest pa bo lahko Laibach – glede na nekatere razsežnosti knjige, ki jih Bližnji vzhod vidi kot kontroverzne – ostal izvornemu gradivu? Ali Ameri pravi, da bo »Laibach predstavil popolnoma samosvojo interpretacijo besed iz knjige, ki jih reflektira predvsem skozi glasbo, glasba pa je svoboden jezik«.

Koncert:
Laibach: Alamut
Kdo: Laibach, dirigent Navid Gohari, Simfonični orkester RTV Slovenija, Human-Voice Ensemble, Vokalna skupina Gallina in Harmonikarski orkester Disharmonična kohorta
Kje: Križanke, Ljubljana
Kdaj: 5. in 6. septembra 2022