Lekcija

Janko Lorenci

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Kolumna

Slovenija se je z volitvami otresla vladavine janšizma, posamezne točke pa ostajajo okupirane in v težavah. Ena izmed njih je RTV. Vodstvo in programski svet, zapuščina strmoglavljenega režima, sta kombinacija poslanstva in osupljive nesposobnosti. Poslanstvo se je glasilo: RTV bomo napravili našo. Če bi Janša dobil še en mandat, bi se načrt posrečil, ker ga ni, teče rezervni načrt: RTV bomo uničili.

Nameri kaže kar dobro. Javni zavod, najpomembnejši medij v državi, je v hudih težavah; bežijo gledalci, bežijo novinarji, programi so zmedeni, nepredvidljivi in deloma že »naši«, moštva živčna. A dviga se tudi upor. Ustanova je v bitki s časom: nov zakon o RTV – in z njim novi vrhovi hiše – bo težko sprejet pred koncem leta, do takrat je v takih razmerah mala večnost in rtvjevci živijo v podobni fazi izčrpavanja kot pred njimi STA.

Morda bi lahko bilo vegetiranje skrajšano. V zraku je predlog, da bi država kot ustanoviteljica vodstvo RTV in programski svet odpoklicala, saj zavodu dokazljivo škodita. Če se bo pokazalo, da je zamisel pravno in politično neoporečna, je nova oblast, ki prisega na avtonomijo medijev, to dolžna storiti. Tako bi popravila tudi stare grehe sredinske politike, ki si je ravno tako rada lastila RTV, čeprav nikoli tako brutalno in primitivno kot janšizem.

Nič ni izgubljeno, tudi če ta možnost ne bo izrabljena. Potem se bo pač nadaljevala bitka za čim dostojnejše preživetje do novega zakona o RTV, ki bo zavodu moral podeliti visoko stopnjo avtonomije in korenito zmanjšati vpliv politike v njem.

Svetla točka v vsem tem temačnem dogajanju je odpor novinarjev, še nikoli tako jasen in glasen in deloma tudi uspešen. Kljub nasilnim in obupno diletantskim potezam vodstva in notranjih kolaborantov (Rebernikove, Možine, Zadravčeve …) so posamezne oddaje (Odmevi, Tarča …) bolj ali manj nedotaknjene, novinarji pred kamero zahtevajo odstop vodstva, stavkajo in protestirajo. A informativni program je že hudo zmaličen in bo še bolj. Odpor se bo radikaliziral in se, če bo šlo za golo preživetje, morda stopnjeval do fizične zasedbe prostorov.

Med vsemi deli RTV je daleč najbolj prizadet in ogrožen televizijski informativni program, predmet poželenja vsake oblasti. Za silo bo preživel, če bo imel dovolj zunanje in notranje podpore. Zunanji zaveznik je javnost; z njeno pomočjo bo laže doseči, da bo oblast, zasuta s kopico težav na vseh frontah, izpolnila obljubo o avtonomni RTV. Javnost pa bo aktivna le, če bo novinarski odpor močan, viden navzven, po potrebi radikalen. A enako pomembno je tudi, da si informativni program pridobi trdno podporo drugih delov hiše, s tehniko in administracijo vred. Novinarji bi lahko program vzeli v svoje roke in ga izpulili Whatmoughu, Rebernikovi in pomagačem, če bi si zagotovili polno sodelovanje tehničnega dela. Ta, druge nenovinarske službe in kompletni drugi programi se morajo zavedati, da bo drsenje infoprograma v nepomembnost še povečalo beg gledalcev in tudi nasprotovanje obveznemu RTV-prispevku, brez katerega bi bila ustanova finančno brezupno odvisna od milosti politike. Skratka, če se zlomi infoprogram, bo to boleče, prej ali slej tudi v obliki množičnega odpuščanja, občutila vsa RTV. Notranja solidarnost je zapoved dneva.

Oster odpor je več kot upravičen, kar dolžnost, saj vsiljena četica diletantov, političnih nastavljencev in notranjih kolaborantov nedopustno uničuje dragoceno javno dobrino. Hkrati odpor načeti ustanovi ohranja vsaj nekaj krvavo potrebne verodostojnosti, novinarjem pa daje samozavest in krepi odpornost proti zunanjim posegom, ki ne bodo nikoli povsem izginili. Vsebinsko je mešanica sindikalnega boja, civilne nepokorščine, pravnih postopkov proti zlorabam vodstva, sodelovanja z zunanjimi zavezniki, sabotiranja formalne hierarhije, ki je zakonita, a kriminalno zlorabljena in destruktivna …

Čas dela tudi za RTV, ne samo proti njej. Psihološko in objektivno je položaj po Janševem grmečem porazu povsem drugačen, saj se gnilemu vrhu zavoda nepreklicno bliža bridki konec. Velika večina novinarjev tudi ve, da bi pasivnost v tem prehodnem času prinesla bistveno tršo prihodnost. Skratka, odpor je globoko upravičen, stvar poklicnega in osebnega dostojanstva, hkrati pa skrajno racionalen: močnejši ko bo, več dobrega bo ostalo nedotaknjenega, boljša bo lastna podoba in podoba javne RTV v javnosti.

A upirati se ni lahko. Notranja mnenja o radikalnosti odpora so različna in upiranje lahko vsebuje tudi pasti. Stavka televizijcev na primer opozarja na ogroženost ustanove in javnosti govori, da je odpor živ, vendar pri takem vodstvu hkrati krni program in gledalce odvrača. Scela pa je oster odpor pogoj za kolikor toliko dostojno preživetje RTV.

Toliko bolj, ker je v težavah večina resnih medijev. Javno RTV duši predvsem politika, etablirane tiskane medije pa zasebni kapital, lastniki. A težava so tudi mediji sami. So odraz razmer v družbi, vendar hkrati sokreator te, s tem pa vplivajo tudi na svojo usodo. Če pomagajo širiti neoliberalizem, lastniki bolj stiskajo tudi njih, če enačijo skrajno desno in zmerno politiko, pomagajo skrajnežem in ogrožajo še sebe.

RTV, naš najpomembnejši medij, ima kljub težavam razloge za optimizem. Prvič, na lastni koži je občutila, kaj pomeni janšizem. Drugič, prav zdaj doživlja, da lahko odpor kaj prinese. Tretjič, tu je oblast, ki medijev ne davi in, upajmo, dobro ve, da brez kakovostnih resnih medijev država ne more dobro delovati. To je aksiom.

Pod črto: na koncu predora je luč. Ni pa, enako kot to velja za vso družbo, vrnitve v staro normalnost. RTV jo je pomagala ustvarjati in s tem je spodkopavala tudi sebe. Z uravnoteževanjem je krepila janšizem, z lahkotnim ponavljanjem neoliberalnih fraz je ustvarjala ozračje, ki ogroža vse skupno in javno, tudi njo samo.

Si bo zapomnila lekcijo?