Glasbeni producent, ki iz ozadja narekuje trende v slovenskem hiphopu

PORTRET: Hyu

Kljub razmeroma rosnim letom je Hugo Smeh, ki ustvarja pod psevdonimom Hyu, na slovenski hiphop sceni že kar nekaj časa med vodilnimi producenti – predvsem pri projektih, ki so komercialno izjemno uspešni: prejšnji mesec so lestvico štirih najbolj poslušanih hiphop albumov v Sloveniji na pretočni platformi Apple Music krasili kar trije izdelki, v katere je bil močno vpleten kot (so)avtor glasbe in glasbeni producent ali pa izvršni producent in zvočni inženir. Edina plošča zmagovalne četverice, ki ni nastala na domačih tleh – oziroma v Hyujevem studiu – je najnovejša studijska mojstrovina ameriškega glasbenika Kendricka Lamarja.

Hyu se pri petindvajsetih (rojen je bil leta 1997) lahko pohvali, da je eden redkih domačih hiphop producentov mlajše generacije, ki živi zgolj od glasbe in v svojem studiu dnevno sedi za »poln delovni čas«. A čeprav bi se s tem lahko bahal, ostaja izjemno skromen: med pogovorom je večkrat sklenil roke in izrazil iskreno hvaležnost, da se lahko vse dni s polno paro posveča glasbi. Vztrajno je poudarjal, da pravzaprav ni multiinstrumentalist, čeprav med ustvarjanjem pogosto prime za kitaro, bas ali klaviature. »Pet let sem se učil klavir in dve leti študiral avdioprodukcijo na inštitutu SAE v Beogradu, vendar se imam za samouka: kakšnih 95 odstotkov znanja sem dobil s pomočjo videov s tutoriali na YouTubu. Na neki način se imam še vedno za amaterja, ki je spontano zaplaval v profesionalne vode: hobi je v dveh letih čisto organsko prerasel v dokaj resno kariero, kar še vedno vidim kot nekaj čisto nadrealističnega,« pravi.

»Sprva sem v kleti svojih staršev postavil improviziran DIY-studio, v katerega sem pripeljal nekaj kosov najosnovnejše nizkocenovne opreme,« se spominja. Zdaj deluje v profesionalnem studiu, ki ga je sam postavil (in tudi zvočno izoliral) v kotlovnici industrijskega kompleksa v ljubljanskem Polju. »Ta studio je kot moj drugi dom. Ko v njem ne snemam z glasbeniki, gradim zalogo beatov,« pravi. Ker slovi kot hiperproduktiven producent, se ob tem seveda poraja vprašanje, kolikšna je ta zaloga. »To je skoraj nemogoče oceniti,« pravi. A doda: »Če ocenim ’čez palec’, bi rekel, da imam na disku vsaj kakšnih 2500 neizdanih projektov.«

Vztrajno poudarja, kako zelo so ga sooblikovali glasbeniki, ki so ga obkrožali. »Razvijal sem se sočasno kot moj večni pajdaš Ezra in Val Fürst iz dua PTČ; skupaj smo tudi študirali. Ezra je bil prvi raper, ki je prišel snemat v moj studio, in močno upam, da bo tudi zadnji,« pravi. Po študiju v Beogradu ga je pod okrilje vzel Damjan Jovič iz založbe Dravle Records, verjetno naš najuspešnejši producent komercialnega hiphopa. »Ogromno mu dolgujem: od njega se nisem naučil le produkcijskih prijemov, temveč mi je omogočil vpogled, kako pri nas deluje glasbena industrija; prav tako mi je pokazal, kako delati z glasbeniki in kako jih voditi skozi proces.« Naučil se je, da se kot producent mora »vtikati« v ustvarjalni proces glasbenikov, s katerimi sodeluje: »Pri tem se resnično ne držim nazaj,« priznava. »Če mi nekaj ni všeč, to povem takoj. Po svoje sem kot obrtnik, ki se prilagaja naročniku – naj bo to raper, ki snema v mojem studiu, ali pa oglaševalska agencija, ki naroči glasbo za kakšno reklamo –, a nikoli ne bi izdal nečesa, za čemer ne stojim: vedno skušam najti srednjo pot.«

Hyu podpisuje dela raperk in raperjev, kot so Masayah, Drill, Vazz, Capital Crew in Ezra, po novem tudi dela pop pevk, kot sta novinka na sceni Ema Pavli in Maja Keuc (Amaya), ki je Slovenijo leta 2011 zastopala na Eurosongu. »Trenutno delam na razširitvi žanrskega razpona svojega ustvarjanja: trudim se ustvarjati pop produkcijo, ki pa ne žrtvuje eksperimentalnih tendenc, da bi bila prijazna radiu. To navadno prinese močne priokuse sodobnega hiphopa,« pravi. Produkcija popa mu je blizu tudi zato, ker mu dopušča več prostora, da se ne izkaže le kot producent, zvočni inženir ali beatmaker, temveč tudi kot skladatelj. »Pri bolj melodični glasbi lahko moj input narekuje delo vokalistov in vokalistk, s katerimi sodelujem, in tako se vključim tudi v proces songwritinga.«

Čeprav v glasbi trenutno deluje predvsem kot »stric iz ozadja«, ki svojega imena nikoli ne postavlja na piedestal, se namerava v prihodnosti predstaviti tudi z bolj avtorskim projektom. »Eksperimentiram s svojim vokalom, ki ga za zdaj uporabljam le kot instrument, a že nekaj časa je v povojih tudi moj lasten pevsko-producentski projekt, ki bo krmaril med eksperimentalnim hiphopom in hyperpopom,« pravi. Velike ambicije ima za avdiovizualno produkcijsko hišo Magna Dogs, ki jo je pred leti ustanovil z Ezro ter grafičnim oblikovalcem in filmskim ustvarjalcem Andražem Drobničem, s katerim prijateljuje tako rekoč, odkar je shodil. »Tudi ta zgodba se je začela kot hobi, a zdaj vem, da so taki začetki dobri,« pravi z zadovoljnim nasmeškom.