Sončni zaton

zelo za

Smrt v Acapulcu.

Neil Bennett (Tim Roth) z ženo Alice (Charlotte Gainsbourg) in najstniškima otrokoma letuje v mehiškem Acapulcu – ležerno, rajsko in razkošno, ob bazenu, med dominom, pevci, klifi in margaritami. Zdi se, da se imajo fino. Pa se nimajo. Neil skoraj ne govori. Deluje povsem apatično. In poleg tega – Alice sploh ni njegova žena, temveč njegova sestra, otroka pa sta njegova nečakinja in nečak. Sončni zaton, ki se mu nikamor ne mudi in ki ga je posnel mehiški režiser Michel Franco, avtor Novega reda, perfektne študije razrednega maščevanja (bolj distopične svatbe zlepa ne boste videli), je puzzle, v katerem videz res vara. Ko Alice izve, da je z njuno mamo zelo slabo, se odpeljejo proti letališču, a že med potjo tja izvejo, da je mama umrla. Neil se na letališču pretvarja, da je potni list pozabil v hotelu – prišel bo za njimi, z naslednjim letom, pravi. A se zlaže.

Vrne se v Acapulco, najame hotelsko luknjo, potem pa poseda v plastičnih stolih, srka pivo in sonce ter prazno, brezizrazno, nerimano, zombijsko strmi predse, objema Berenice (Iazua Larios), mlado prodajalko, in nemo gleda nenadne, šokantne, morilske obračune med lokalnimi kriminalci. Včasih dvigne telefon, včasih ne. Dnevi minevajo. Na materin pogreb očitno noče. Znakov žalovanja ne kaže. V glavnem molči. Z njim bi lahko oglaševali anemijo. In anomijo. Ni mu več do denarja, družine, doma in kariere. In ni mu več do identitete. Počasi se odklaplja. Izginja. Zahaja. Kaj je z njim? Hoče biti le sam? Ga žre psihoza? Tropska bolezen? Je tako toksičen ali tako mazohističen? Se je naveličal kapitalizma? Navsezadnje, zdaj je dedič mesnopredelovalnega giganta. Ali pa hoče le izživeti vse figure eksistencialistične groteske? Je prevečkrat prebral Camusovega Tujca? Ga je prebral tolikokrat, da ga je poosebil? Vprašanje, »zakaj niste šli na materin pogreb«, je itak neizbežno. Ali pa je prevečkrat prebral Mannovo Smrt v Benetkah – po malem spominja na Gustava von Aschenbacha, ki je našel svoj minimalizem, svojo socialno distanco in svoj Bergmanov otok, na katerem bo lahko razpadel. Hotel Camelinas postane njegov Grand Hôtel des Bains, Berenice pa njegov Tadzio. Njegov molk je tako genialen, da besed ne pogrešate, medtem ko je tesnoba tu res čustvo, ki mu lahko verjamete, toda film tako dobro poveže smrt in rento (ter nasilje in kapital), da izgleda kot poroka Marxovega Kapitala in Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju. (Kinodvor + VOD)