Ana Marwan: Zabubljena

+ + + +

Levitev, ki ti da krila

Na Dunaju živeča slovenska pisateljica Ana Marwan (1980) je v avstrijskem Celovcu za besedilo Wechselkröte ravnokar prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Pred tem je na tej in oni strani meje odmeval njen drugi roman Zabubljena, ki ji je doma nedavno prinesel nagrado kritiško sito. Njena prozna pisava v tem romanu, ki že z naslovom sugerira prehod in metamorfozo v nekaj drugega, bolj veličastnega in izpopolnjenega, se ukvarja s krizo. Najprej identitetno in duševno; popisuje poskuse premagovanja odraščajniške krize – tudi po nasvetu terapevta, ki prevzame celo vlogo arbitra za slog – iz psihiatrične ustanove, od koder poskuša pobegniti, še drugam kot v pisavo.

V ustanovi se ji marsikaj prištuli, recimo premišljevanje in sanjarjenje, da bi delala na ministrstvu. Te sanje so glede delovnih razmer poniževalne, nobene ustvarjalnosti, bolj birokracija in ukvarjanje s kulinarično presežnim starim kruhom, ki gre lažje in bolj slastno dol od svežega. Pripovedovalka je namreč po tem, ko je v elitnih družbah predstavljena ostarelemu filistru Ježu, ki je takšen tudi po obnašanju in seveda dela na ministrstvu, ves čas razpeta med distancirano opazovanje sveta odraslih, o katerem si pikro in lucidno misli svoje, zraven ob noblesi in sprenevedanju opazovanih tudi psihologizira, kolikor lahko s svojo izkušnjo zajame in razume njihove vedenjske vzorce in glumatanje, vzvišeno poznavanje vsega in vsakogar.

V ta svet se, čeprav trenutno izločena v ustanovo, poskuša po najboljših sposobnostih vključiti, se zaljubljati, prijateljevati. Ob poglabljanju v to, morda celo fantaziranju o tem, kaj poganja odrasle, je razglabljanje o pravem prijateljstvu, ki si ga izmenjuje, čeprav ne čisto simetrično, z vrstnico, ki je nujne korake proti odraslosti že naredila. Pripovedovalka na prehodu in s potezami upornice poskuša v romanu Zabubljena razumeti kompleksen in tudi sprenevedav svet starševske generacije, pri tem ima obilo težav s sprejemanjem lastne seksualnosti in zagaten odnos do telesa, ki se, prebujeno, kar naenkrat zave potreb po dotikanjih s tujo kožo.

Pisanje kaže tudi krizo pisave, kar je glede na obširnost opusa presenetljivo. Pisavo v svojih komentarjih ves čas osmišlja, artikulira, ravno zaradi tega je artikulirana, včasih tudi na način odstranjevanja in zastranjevanja zgodbe, odpovedovanja kontinuirani naraciji, to je pisanje, ki se poskuša sproti iznajdevati in komentirati lastne zdrse; med temi je recimo več kot ducat strani dolg dokument o nesmislih in logoreji, ki se ji prištulijo, ko ji naključje šepeta in narekuje po svoje.

Pisanje zapeljuje: bralca v stranske pripovedne rokave, v meandre in mrtvice, zapeljuje terapevta, s katerim ima seveda transfer. Jezikovna raba jaha na nesporazumih, ti so pravzaprav simptom – kar pravi tudi za svoj slog – neujemljivosti in večpomenskosti sveta, ki ga potem končno razume in se kot iz maternice izlevi iz bube in nazaj v svet. V potu svojega obraza boš jedla kruh in otrok ti bo meril čas, s črticami na podboju vrat – v tem sproščenem duhu se konča ta prepoznavna, tudi jezikovno igriva in okretna pisava.