Čas za vrnitev strokovnosti

Ljubljano je lani, bil je predzadnji septembrski dan, presenetilo hudo neurje z rekordno količino padavin. Poplavilo je več kot 500 objektov, med njimi tudi nekaj pomembnih kulturnih institucij. Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je moralo zaradi vode, ki je drla po stopnicah, denimo prekiniti predstavo in občinstvo evakuirati. Iz Moderne galerije pa so zaposleni komajda pravočasno rešili Picassove ilustracije, ki so jih tisti dan šele namestili na stene, ker se je bližalo odprtje razstave. To smo mesec dni pozneje vseeno dočakali, saj so razstavo prestavili v drugo enoto iste institucije, v Muzej sodobne umetnosti Metelkova. Moderna galerija pa je ostala zaprta. Čakala je na obnovo. In danes, devet mesecev pozneje, nanjo še vedno čaka. Medtem ko so v ljubljanski Drami škodo že sanirali, so v Moderni galeriji uspeli izbrati le izvajalca, ki bo poskrbel za zgolj eno od faz obnove. Izbor drugih jih šele čaka, saj tudi finančni načrt obnove vse doslej ni bil zagotovljen, svet Moderne galerije ga je na predlog direktorja potrdil v te dni. Pravzaprav je osupljivo, da se devet mesecev po neurju na obnovo šele pripravljajo, da jo šele načrtujejo. Vendarle gre za eno naših najpomembnejših kulturnih institucij, za enega najpomembnejših razstavnih prostorov.

Ključni krivec za to je direktor Moderne galerije Aleš Vaupotič – eden tistih, ki jih je prejšnja ekipa ministrstva za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija kulturnim institucijam, katerih vodstvu so se takrat skoraj sočasno iztekli mandati, dobesedno vsilila, četudi niso bili najboljši med prijavljenimi kandidati; številni med njimi so bili preprosto slabi kandidati. Tudi kateremu od prejšnjih direktorjev bi seveda lahko očitali, da kulturne institucije ni vodil optimalno, a razlika je bila očitna: tudi sveti in strokovni sveti kulturnih institucij so imenovanjem Simonitijevih direktorjev v večini primerov nasprotovali. Takšni ljudje položajev preprosto ne bi smeli zasesti, saj niso imeli ustreznih kompetenc, izkušenj ali celo izobrazbe.

To velja tudi za Vaupotiča, kateremu je šlo ministrstvo tako zelo na roko, da je posebej zanj potihoma znižalo strokovna merila za direktorski položaj in mu omogočilo imenovanje. Pri tem je morda prišlo do klientelizma – pri izboru Vaupotiča je sodelovala skrbnica Moderne galerije na ministrstvu za kulturo Judita Krivec Dragan, ki Vaupotiča dobro pozna, še bolje pa ga pozna njen mož, umetnik Srečo Dragan, ki je bil Vaupotičev mentor v času študija. Vaupotič mu je že kmalu po imenovanju zagotovil razstavo v svoji instituciji, za katero je predvidel 10.000 evrov. Prav toliko je predvidel za odkup Draganovih umetniških del.

Pravzaprav je osupljivo, da se devet mesecev po neurju na obnovo šele pripravljajo, da jo šele načrtujejo. Vendarle gre za eno naših najpomembnejših kulturnih institucij.

Podobno kot Vaupotiču je šlo ministrstvo na roko tudi Pavlu Carju, ki ga je namesto izkušene direktorice Barbare Ravnik, pod katero je muzej dobil nove stalne razstave, postavilo za novega vodjo našega največjega muzeja, Narodnega muzeja Slovenije, četudi je v zgodovinsko stroko zašel šele tik pred imenovanjem, ko je doktoriral iz ozkega področja vojaških odlikovanj. Ta je tudi zbiral, kar je težava, saj zbiratelji v muzejih ne bi smeli biti zaposleni, kaj šele da bi jih vodili. Z njegovim imenovanjem je ministrstvo torej prekršilo etična merila, ki veljajo za muzeje po vsem svetu.

Kako se je končalo, vemo. Ne le v Sloveniji: direktor, ki se na ta položaj sploh nikoli ne bi smel zavihteti, je po letu dni vodenja muzeja zakuhal tako velik škandal mednarodnih razsežnosti, da je ta pritegnil celo pozornost vodilnih tujih medijev. Potem ko so bile v muzeju vse leto na ogled razstave, ki jih je načrtovala njegova predhodnica, je nameraval množice obiskovalcev pritegniti z razstavo slik Van Gogha, Matissa, Picassa in drugih velikanov likovne umetnosti iz javnosti dotlej neznane domače zbirke. Umetnostni zgodovinarji so se ob tistih nekaj slikah, razkritih v promocijskem gradivu, zgrozili – šlo naj bi za zelo očitne, slabe ponaredke, zmazke. In kar je še huje – za to, da je razstava problematična, je direktor vedel, saj je ministrstvo za kulturo prav ta projekt vrglo iz letnega načrta muzeja, češ da ne izpolnjuje strokovnih standardov. Po izbruhu škandala je nekaj ur pred odprtjem vse skupaj odpovedal. Nato se je branil, da so dela avtentična, da je videl certifikate, nazadnje pa prostodušno priznal, da je zaupal napačni osebi – svojemu dotlej največjemu podporniku v muzeju, Andreju Šemrovu iz numizmatičnega oddelka, ki zaradi vpletenosti v druge afere pred nekaj leti v muzeju najverjetneje sploh ne bi smel več delovati – in odstopil. Policijska preiskava še poteka in zelo verjetno se obema obetata kazenski ovadbi.

Primer popolnoma nekompetentnega vodenja Narodnega muzeja Slovenije se je po spletu okoliščin razrešil skorajda sam. Za vse druge bo morala sistematično, a dokaj hitro poskrbeti nova ekipa ministrstva za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko. Navsezadnje se je nova vlada zavezala, da bo pod drobnogled vzela vsa imenovanja oziroma nove zaposlitve, do katerih je prišlo v dveh letih Janševe vlade, in ob odkritju spornih ravnanj ukrepala. A zgolj ugotavljanje skladnosti izbirnih postopkov s predpisi v primeru Simonitijevih direktorjev ne bo dovolj; na ministrstvu bodo morali temeljito preveriti njihovo delo in razloge za morebitne predčasne razrešitve najbolj spornega kadra iskati zlasti v odločitvah, ki so jih sprejemali. Pri preverjanju dela Aleša Vaupotiča jim za izhodišče lahko služi že javno pismo, v katerem so se zaposleni pred nekaj meseci direktorju, ki z njimi ni uspel vzpostaviti dialoga, odločno uprli. Očitajo mu širok spekter nepravilnosti, ki pa jih Vaupotič vztrajno zanika.

V zadnjih tednih se vse bolj prebija v ospredje tudi Jože Dežman, ki mu je Simoniti v obeh svojih ministrskih mandatih zaupal vodenje Muzeja novejše zgodovine Slovenije (Dežman pa se mu je letos oddolžil tako, da je muzej izdal zbornik ob ministrovi sedemdesetletnici). Za eno svojih prednostnih nalog si je tokrat zastavil premik kipov iz zbirke NOB iz Parka Brdo in Poljč v Park vojaške zgodovine v Pivki, kjer je zdaj nekakšno pokopališče teh kipov.

Umetnostnozgodovinska stroka, ki je skupaj z javnostjo za selitev kipov izvedela naknadno, temu odločno nasprotuje, češ da premik nima strokovnih podlag, da gre za poskus prikrajanja in brisanja zgodovine narodnoosvobodilnega boja. Obstajajo pa tudi indici, da so bili kipi preseljeni v nasprotju z odlokom o razglasitvi posestva gradu Brdo pri Kranju za kulturni spomenik državnega pomena. To bi bilo za Dežmana lahko obremenilno in bi nemara lahko celo skrajšalo njegov mandat.

Še en Simonitijev direktor, katerega delo bi moralo takoj pod drobnogled, je Dimitrij Rupel, direktor Javne agencije RS za knjigo (JAK), predvsem zato, ker se nezadržno približuje leto 2023 in s tem prestižno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Pod Ruplom, ki je kot zaslužni podpornik stranke SDS na položaju nasledil predčasno razrešeno direktorico Renato Zamida, sicer ključno osebo pri zagotovitvi gostovanja, in je takrat priznal, da ni »strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas«, je ambiciozno zastavljeni projekt namreč vidno nazadoval. Že kmalu po imenovanju je Društvo slovenskih pisateljev Ruplu očitalo, da projekt Frankfurt vodi »turbulentno in strokovno vprašljivo«, da korenito spreminja strategijo, ki nam je prinesla gostovanje, osumili so ga celo »rokohitrskih, lobističnih in političnih ozadij priprav«. Ne po naključju: JAK ima letos rekorden proračun, v gostovanje v Frankfurtu bo vloženih 4,5 milijona evrov (od tega je prispevek EU 3,3 milijona), a ta denar že puhti skozi projekte, s katerimi naša država zavez, ki jih je dala ob kandidaturi (izboljšanje prepoznavnosti in ugleda slovenske knjižne ustvarjalnosti, boljša prodaja slovenskih knjig na tujih trgih ipd.), ne bo mogla izpolniti. Tudi organizatorjem Frankfurtskega knjižnega sejma je danes že jasno, da bodo te zaveze ostale zgolj na papirju.

Slovenija se sramoti že zdaj težko ogne; morda bi se ji lahko tako, da bi vsaj dobro zastavila promocijo v Nemčiji in doma ter izpilila nastope na sejmu. A škoda je že zdaj neizmerna, saj se izjemna priložnost za mednarodni preboj slovenske literature ne bo več vrnila.

Velik del odgovornosti, da so številne nacionalne kulturne institucije, ki so jih doleteli Simonitijevi direktorji, v zadnjem letu stagnirale ali celo nazadovale ter se v mednarodnem kontekstu pojavljale skoraj izključno z negativno konotacijo, nosijo tudi njihovi sveti, torej njihovi nadzorni organi. Tudi tem se kadrovska čistka prejšnje vlade ni ognila; vlada je takoj, ko je bilo mogoče, zamenjala svoje predstavnike v teh organih. In ti novi, bolj poslušni člani svetov so nato marsikateri potezi, ki bi praviloma morala obveljati za sporno, dali legitimnost. V Moderni galeriji je kadrovsko prevetreni svet recimo podprl ustanovitev raziskovalnega inštituta, ki omogoča sodelovanje z Agencijo za raziskovalno dejavnost (ARRS), čeprav je ministrstvo za kulturo v prejšnjih letih prav takšnim inštitutom nasprotovalo, češ da jih je bilo v muzejih že tedaj preveč. A direktor Vaupotič je bil uspešen in tako lahko ob vodenju Moderne galerije zdaj nadaljuje tudi s svojim raziskovalnim projektom, ki mu ga je ARRS odobrila še kot zaposlenemu na novogoriški univerzi, pri kateri je zato še danes 20-odstotno zaposlen. V projektu med drugim raziskuje umetnost Sreča Dragana.

Te dni so člani sveta direktorju Vaupotiču odobrili dodatek k plači za delovno uspešnost. Medtem ko je sam zaposlenim, ki so do njega kritični, ta dodatek pred časom znižal, ga je svet njemu odobril – tudi zaradi »ukrepanja v izrednih razmerah«. Razumeti gre, da so svetniki s tem mislili na ukrepanje v času poplave, zato ponovimo: neurje se je zgodilo pred devetimi meseci, obnova Moderne galerije pa se še vedno ni začela.

Ministrstvo pod novim vodstvom mora zoper direktorje in tudi člane svetov, ki kulturnim institucijam škodujejo in jim krnijo ugled, ukrepati takoj. Nekompetentnosti, nestrokovnosti in delovanja mimo predpisov je bilo preprosto dovolj.