Proti judom ali muslimanom?

V Kasslu že skoraj sedem desetletij pripravljajo Documento, eno najpomembnejših mednarodnih razstav sodobne umetnosti, zaradi katere to nemško mestece vsakih pet let obiščejo ljubitelji umetnosti z vsega sveta. Letošnja, 15. Documenta, ki so jo odprli pred dvema tednoma, pa pozornosti največjih svetovnih medijev ne priteguje toliko z razstavljenimi umetninami, čeprav jih je pripravilo rekordnih 1500 umetnikov. Ne, večino razstavljenih umetnin so skoraj povsem zasenčili škandali, vandalizem in rasizem.

Največ prahu je seveda dvignil umik enega od umetniških del z razstave. Cenzura je doletela dve desetletji star velik mural Ljudska pravičnost kolektiva Taring Padi, ki je nastal kot odziv na nasilje v času diktature generala Suharta v Indoneziji, od koder kolektiv prihaja. Mural so na razstavi postavili šele po odprtju, a s podobami vojakov s prašičjim obrazom, šalom z davidovo zvezdo in čelado z imenom izraelske obveščevalne službe je hitro sprožil burne odzive, tudi med politiki in v judovski skupnosti. Na pobudo kolektiva Taring Padi, ki so ga očitki o antisemitizmu presenetili in se je vsem prizadetim opravičil, so mural nato prekrili. Nazadnje so ga z razstave odstranili. Odločitev sta za pravilno razglasila kasselski župan in nemška ministrica za kulturo.

S tem so očitki padli tudi na Ruangrupo, kuratorsko skupino tokratne Documente. A ta jih doživlja pravzaprav že mesece, le da jih je bila sprva deležna zaradi drugega umetniškega kolektiva. Na začetku leta se je v anonimnem spletnem dnevniku, ki ga je podpisalo »zavezništvo proti antisemitizmu«, pojavil zapis, ki je kuratorje kritiziral, ker so k sodelovanju povabili palestinsko umetniško skupino Question of Funding, ki naj bi zagovarjala kulturni bojkot Izraela, kar v Nemčiji velja za antisemitizem. O tem so poročali številni večji mediji, Ruangrupa pa jim je vrnila, da svojega dela niso opravili – spletni dnevnik naj bi bil po njenih ugotovitvah pobuda enega samega človeka, ki je povezan z neonacisti.

Za te bi bila Ruangrupa lahko moteča že zgolj zato, ker prihaja iz Indonezije, največje muslimanske države na svetu. Še bolj pa jih, kot kaže, motijo palestinski umetniki. Tako gotovo ni naključje, da je bil nekaj tednov pred odprtjem ravno palestinski razstavni prostor tarča vandalizma. Neznanci so ga popisali, med drugim tudi z napisi Peralta, kar je priimek vodje španske skrajno desne mladinske organizacije Bastion Frontal, ki je bila v preteklosti že deležna obtožb zaradi spodbujanja nasilja proti muslimanom in je povezana tudi z neonacistično skupino iz nemškega Düsseldorfa kot njena »štipendistka«.

Ta napad je bil zaradi poznejšega, precej bolj pozornost zbujajočega zapleta z indonezijskim muralom potisnjen v ozadje, vendar naj bi oba podrobneje preiskali. Že zdaj pa se zaradi njiju postavljajo številna vprašanja. Od tega, ali je palestinska skupina, ki skuša iznajti novo gospodarsko ureditev, v kateri bi bila vodilna skupnost in bi zagotovila družbeni razvoj in enakost, res antisemitska ali pa skuša le preživeti v državi, ki je zaradi izraelske politike nenehno v vojnem stanju. Do tega, pod katerimi pogoji je dopustno in ali je sploh dopustno, da organizatorji umetniških razstav pokleknejo pod cenzorskimi pritiski.