Oblikovalka nakita, ki zlatarski obrti daje sodobno dimenzijo

V poplavi komercialnih linij hitrega nakita je njen nakit iz plemenitih kovin prava paša za oči: izurjeno oko bo hitro prepoznalo njegovo vrednost in ure trdega dela, ki se stekajo v brezčasne kose. Nekateri najbolj enostavni, denimo uhani v obliki elegantnih krogov, geometrična zlata verižica ali srebrn prstan z drobnim češkim granatom, bodo zadovoljili ljubiteljice in ljubitelje minimalizma, drugi so bolj drzni in nekonvencionalni, na primer žabji prstan ali zapestnica, oblikovana v prastaro obliko kače, ki lovi svoj rep. Oblike iz narave in arhitekture so ji nasploh blizu. Oblikuje tudi nakit po naročilu, denimo poročne prstane in amulete. V sodobne kose pa po želji pretopi tudi nakit, ki se je skrival po družinskih šatuljah, a ni več dočakal pravega trenutka za nošenje, mlajše generacije pa mu želijo vdihniti novo življenje.

Ljubljanska zlatarka in oblikovalka Neža Žehelj se je štiri leta kalila na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah in tri leta pri ljubljanskem zlatarskem mojstru Christophu Steidlu Porenti. Med 18 tisoč prijavljenimi iz vsega sveta so jo sprejeli na prestižni Royal College of Art v Londonu, a se za študij zaradi spleta okoliščin ni odločila, vseeno pa to šteje za enega svojih večjih uspehov. Veliko ji pomeni tudi to, da jo je mednarodna žirija izbrala za sodelovanje na sejmu sodobnega nakita Autor v Bukarešti, kot edina Slovenka pa je razstavljala v ugledni galeriji Slavik na Dunaju.

Za profesionalno pot oblikovalke nakita se je odločila dokaj pozno, čeprav jo je zlatarski proces navduševal od malega, nakit pa je – a ne iz kovine, temveč iz drugih materialov, denimo epoksija –, zase in za druge izdelovala ves čas, tudi ko je imela redno službo. »A poznala nisem nikogar, ki bi se ukvarjal z zlatarstvom. V preteklosti je večinoma funkcioniralo kot nekakšno cehovstvo: če se je v družini kdo ukvarjal s tem, je znanje predajal naprej, če nisi imel stika s tem, pa je bilo praktično nemogoče vstopiti v ta poklic,« pravi. »Obstajale so sicer zasebne šole v tujini, kjer si se lahko nekaj malega izobrazil, izučil ene od tehnik.«

Nakit iz kovine, kakršnega bi si želela delati sama, je kot najstnica opazovala le v tujih revijah in izložbah zlatarn – ena redkih v Ljubljani je bila zlatarna Zlato runo na Rimski cesti, ki jo vodi mojster zlatar in srebrokovač Christoph Steidl Porenta. Kadarkoli je šla mimo, je kukala v notranjost in se navduševala, da tudi v našem prostoru obstaja nekdo, ki se ukvarja z oblikovanjem umetniškega nakita iz žlahtnih kovin. Potem pa je nekoč – to je bilo v času šolanja na Srednji oblikovni šoli v Ljubljani – opazila napis, da išče vajenca. Preden je zbrala pogum, da stopi v zlatarno in se predstavi, je bilo vajeniško mesto že zasedeno – a se je v zlatarno vrnila čez enajst let, ko je že končala beneško Akademijo lepih umetnosti.

»Želja po oblikovanju nakita iz kovine mi tudi v poznih dvajsetih kar ni dala miru,« se nasmehne. »V drugo sem imela srečo – Christoph je rekel, da trenutno nima vajenke, in mi predlagal, naj mu prinesem pokazat nekaj svojih skic ali izdelkov. Takrat sem imela narejenega že res veliko nakita, prinesla sem mu celo škatlo – in rekel je, da lahko naslednji dan začnem. (smeh)« Sprva je kovino še poskušala spajati z materiali, iz katerih je nakit izdelovala do tedaj, a se je sčasoma odločila samo za kovino.

Da se je vzpostavila kot samostojna oblikovalka nakita, je potrebovala približno dve leti – na začetku je morala ob oblikovanju nakita početi še kaj drugega, danes pa živi od svojega ustvarjanja. A lahko se tudi ne bi izšlo – brez tveganja pri takšnem poklicu ne gre, se strinja. »Seveda ni konec sveta, če ti nekatere stvari ne uspejo, kot si si zamislil. Vsaj preizkusil si, kako v realnosti stvari potekajo, in ničesar ne obžaluješ. Nikoli pa ni vse idealno. Vedno lahko začneš znova, na drugačen način, in se iz tega nekaj naučiš. Podjetnost ni nič slabega, tudi v umetniških in kulturnih krogih ne, le da je pri nas nihče ne uči, ker je to stvar mentalitete. Mnogo ljudi stremi h gotovosti, a če ne drugega, sta nam dve pandemični leti pokazali, da gotovost ne obstaja. Zame je edina stalnica moje delo – tudi če se vse zruši z danes na jutri, mislim, da lahko še vedno doma kaj ustvarim iz nič.«

V stavbi ljubljanske Tobačne ima prikupen studio, kjer jo stranke po koncu pandemije še toliko raje obiščejo osebno. »Sploh pri posebnih naročilih – takrat si ljudje želijo biti del procesa.« Razvoj kosa nakita je lahko dolgotrajen proces – poudarja, da se ji zdi pomembno, da njen nakit ni le estetski, temveč tudi tehnično dovršen in ima svojo zgodbo. »O vsem moram zelo dobro razmisliti, zato me delo pogosto spremlja še dolgo zatem, ko odidem iz studia.« A če ne drugega, jo odnese vsaj branje – prebere ogromno sodobne knjižne produkcije. »Zame ima knjiga sploh v fizični obliki poseben čar, všeč sta mi njen vonj in šelestenje strani.«