Poletni knjižni plonklistek

Morda ste na dopustu že bili, nemara se na letovanje še odpravljate – kjerkoli že boste, si vzemite čas za branje. Nedavno je namreč izšlo kar nekaj knjig, ki si zaslužijo vašo pozornost. Da boste lažje krmarili med svežimi izdajami domače in prevodne literature, naj vam na pomoč priskoči naš tradicionalni seznam bralnih priporočil, preverili pa smo tudi, kaj te dni najraje prebirajo v angleško govorečem svetu.

Ana Marwan: Zabubljena (Beletrina, 2021)

Avstrijsko-slovenska pisateljica Ana Marwan je tiha ptica, katere roman Zabubljena si, četudi je izšel že lani, vse odločneje utira pot do bralcev in kritikov, ki se brez izjeme strinjajo, da gre za presežno delo – letos so ga nagradili še s kritiškim sitom, nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov za najboljšo knjigo leta. Naj vas visokoleteče besede na ovitku knjige ne zavedejo in odvrnejo od branja: Zabubljena je zabavna, izvirna in slogovno dovršena pripoved o odnosu med zdolgočasenim birokratom Ježem in mladim dekletom Rito, pacientko v psihiatrični bolnišnici, ki poteka na več ravneh: nekoč se je dogajala v resničnosti (pa se je res?), nato o njej piše Rita, ker naj bi bilo to del terapije, pri tem tudi analizira samo sebe, obenem pa je tu še njeno sočasno komentiranje lastnega pisanja, ki postaja vedno bolj nezanesljivo. Literarni jezik je očarljiv – uspe se mu pokloniti dediščini literarne klasike, ne da bi izgubili občutek, da se zgodba dogaja tukaj in zdaj. Približno v istem času kot s kritiškim sitom je bila Ana Marwan ovenčana še z eno pomembno nagrado: celovško literarno nagrado Ingeborg Bachmann za roman Wechselkröte (Zelena krastača), ki ga bomo prihodnje leto menda lahko brali tudi v slovenščini. Roman Zabubljena pa bo kmalu preveden v nemščino.

Hervé Le Tellier: Anomalija (Mladinska knjiga, 2022)

Če se navdušujete nad kiberpankovsko literaturo in filmi, na primer nad deli Williama Gibsona ali Matrico, je to roman za vas. V popolnoma normalnem in urejenem svetu je zaradi nekakšnega glitcha v delovanju vesoljskega reda naenkrat mogoče, da isti ljudje iz istega letala, ki je bilo desetega marca 2021 na poti iz Pariza v New York in je zašlo v močno turbulenco, stopijo dvakrat. Hervé Le Tellier, ki je za roman dobil Goncourtovo nagrado, najuglednejšo francosko književno nagrado, ga je pisal po načelih oulipojevstva – Literarno društvo OULIPO (kratica za Delavnico potencialne književnosti), katerega predsednik je trenutno, velja za fenomen v francoski književnosti. Sestavljajo ga pesniki in pisatelji, številni med njimi so obenem tudi matematiki, ki jim je skupno iskanje novih formalnih pravil pisanja literature, v katerih ne vidijo ovir, temveč stimulacijo ustvarjalnega mišljenja.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja (Beletrina, 2022)

Poleg Očetovega sinka hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (še eno priporočilo za poletno branje!) najmočnejše delo iz svežnja knjig, ki so izšle v okviru letošnjega Festivala literature sveta Fabula. Japonka Mieko Kawakami je multitalentirana umetnica, ki je bila nekoč glasbenica, izdala je tri glasbene albume in tri samostojne single, preden se je leta 2006 povsem posvetila pisanju. Še pred prvo papirnato knjigo so bili izjemno brani zapisi na njenem blogu, ki je na vrhuncu priljubljenosti imel tudi po 200 tisoč obiskovalcev na dan. In še sreča, da se je pisanju posvetila v celoti, kajti Vsa moja poletja je eno najbolj presenetljivih in zapomnljivih literarnih del o ženski izkušnji, v katerem se spajajo misli in dileme, za katere morda niti ne vemo, da se z njimi ubadamo. Mieko Kawakami piše o treh ženskah različnih generacij, sestrah in hčeri ene od njiju – z mešanico patosa in humorja skozi njihove usode razpre teme in vprašanja, kot so najstniški sram ob razvijajočem se ženskem telesu, pritisk lepotnih idealov, ki vodi v željo po estetskih posegih, osamljenost kljub uspešni karieri, umetna oploditev, če nimaš partnerja; aseksualnost in tako dalje.

Magda Szabó: Vrata (eBesede, 2021)

Vrata, ki so v izvirniku izšla leta 1987, so nenavaden, izjemen roman o odnosu med dvema ženskama – pisateljico Magdo, ki privzema nekatere značilnosti avtorice, ki je bila od leta 1949 do 1956, ko je bila Madžarska pod stalinističnim režimom, umaknjena iz javnega življenja, in skrivnostno služkinjo Emerenc, ki se je Magda hkrati boji in jo občuduje. Razpoloženje v romanu je temačno, na trenutke spominja na gotske romane, kakršna je Rebeka Daphne du Maurier. Magda Szabó je bila najbolj znana madžarska avtorica druge polovice 20. stoletja, na tujem pa so jo z zamudo proslavila prav Vrata, leta 2015 uvrščena celo v zbirko klasikov revije New York Review of Books, prav tako je po njej v režiji Istvána Szaba nastal film s Helen Mirren v vlogi služkinje Emerenc.

Giambattista Basile: Zgodba zgodb (Goga, 2022)

Zgodba zgodb ali zabava za najmlajše, piše na prvi strani te zajetne knjige – a podnaslov kakopak zavaja, kajti pravljica v trenutku, ko je postala literarni žanr, ni bila namenjena otrokom, temveč zabavi med dvorskimi družabnimi aktivnostmi. Gre za prvo evropsko zbirko literarnih pravljic, pogosto grobih in vulgarnih, z današnjega vidika na nekaj mestih tudi spornih, v kateri je Giambattista Basile (1575–1632) zbral motive in zgodbe, ki jih je lovil po ulicah Neaplja ali slišal od pripovedovalcev na svojih poteh po Italiji in Sredozemlju. Ljudsko osnovo je prepletel s prigodami in zgodbami iz meščanskega in dvornega življenja ter citati in referencami na antične klasike in tedanja odkritja in znanja. Zbirka nosi alternativno ime Pentameron, kar ni naključje, s strukturo pripovedovanja po dnevih se navezuje na Boccacciev Dekameron, kjer se v okvirni zgodbi skupina mladih pred kugo zateče v dvorec zunaj mesta in si za preganjanje dolgčasa vsak dan pripoveduje zgodbe. Če bi želeli na oddihu prebirati kaj drugačnega in zabavnega, obenem pa se seznaniti s koščkom evropske literarne tradicije, je Zgodba zgodb prava izbira.

Patrick Modiano: Nevidno črnilo (Mladinska knjiga, 2022)

Pripovedovalec Jean Eyben se spominja, kako ga je nekdanji delodajalec nekoč poslal iskat žensko po imenu Noëlle Lefebvre, o kateri nihče ne ve nič pametnega, zato postane njegova vseživljenjska obsesija. Že od začetka je jasno, da ženska pravzaprav ni bistvena in da junak poskuša najti nekaj drugega, a to ne vpliva na bralski užitek. Francoski književnik Patrick Modiano, prejemnik številnih nagrad, leta 2014 tudi Nobelove nagrade za književnost, je obseden s spominom (in Parizom, kjer se dogajajo vsa njegova dela), zato so ga nekateri že primerjali z Marcelom Proustom, a ta je pravzaprav vse življenje pisal eno samo knjigo, izjemno – in ultra obsežno – Iskanje izgubljenega časa, Modiano pa je raje napisal (in še vedno piše, očitno) več kratkih, ki preigravajo isto temo. Nevidno črnilo sodi med posebej tanke knjižice, saj obsega le nekaj več kot sto strani, kar v digitalni dobi, ko težko ohranimo pozornost celo pri dobrem branju, morda ni zanemarljiv podatek ob pripravljanju dopustniškega knjižnega seznama. A knjiga je vredna branja tudi zato, ker je preprosto kakovosten roman, poklon bežnim življenjskim trenutkom in opomin, kako negotov in nezanesljiv je spomin.

Irena Svetek: Beli volk (Beletrina, 2022)

Trenutno naša favoritka med slovenskimi avtoricami in avtorji kriminalk se po Rdeči kapici, ki smo jo v dopustniškem času prebirali lani, vrača z drugim delom trilogije, v katerem se mora stari znanec, tožilec Mio Aurelli, spoprijeti s primerom trupla, ki ga najdejo z masko belega volka na obrazu. Suspenza spet ne manjka, številnih skrivnostnih likov in usod iz različnih prostorov in obdobij ravno tako ne, prav tako bodo na svoj račun prišli ljubitelji ljubezenskih in seksualnih spletk. Dodana vrednost v primerjavi s prvim delom je element slovanske mitologije: nekateri liki nosijo imena staroslovanskih božanstev (Perun, Mokoš, Veles), a ne po naključju: na koncu knjige avtorica popiše staroslovansko legendo z istoimenskimi protagonisti in zgodba Belega volka naenkrat dobi še dodatno razsežnost.

Ajda Bračič: Leteči ljudje (LUD Literatura, 2022)

Ajda Bračič je domača avtorica mlajše generacije (1990), sicer arhitektka, ki se je kot piska kalila pri številnih slovenskih medijih s področja arhitekture in kulture, nazadnje najopazneje pri Outsiderju. Izbrušen, mehak prozni slog ji je v zadnjih letih prinesel kar nekaj nagrad na najpomembnejših literarnih natečajih in knjiga je bila le vprašanje časa. Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje so sijajen portret časa: njeni junaki na razpotju neskončnih možnosti, a pogosto pasivni, hrepenijo po življenju, ki bi ga lahko živeli.

Leïla Slimani: Dežela drugih (Mladinska knjiga, 2022)

Ena od zvezd sodobne francoske književnosti in mojstrica psiholoških trilerjev, kot je Uspavanka o morilski varuški, ki jo lahko beremo tudi v slovenščini, in Adèle o »moderni Emmi Bovary«, ki se kljub stabilnemu zakonu ne more upreti tveganim telesnim odnosom z neznanci, se je tokrat spustila v drugačne vode – in kot vrhunska pisateljica dokazala, da se znajde tudi na neznanem terenu. Hladno, izčiščeno pisanje je nadomestila bolj poetična, slikovita proza, patološke odnose pa kopanje po zgodovini lastne družine. Tako je avtorica, ki ima maroške korenine, začela pisati trilogijo – Dežela drugih je njen prvi del –, v kateri skozi zakon med Maročanom in Francozinjo, ki se po drugi svetovni vojni zaradi ljubezni priseli v »deželo drugih«, odpira rasna, razredna in narodna vprašanja.

Tina Vrščaj: Na klancu (Cankarjeva založba, 2022)

Kako bi morali živeti? Kaj pomeni biti dober starš ali partner? Družba nas z vseh strani bombardira z imperativi: otrokom je treba postavljati meje, a ne preveč avtoritarno, dobro je treba skrbeti za avto, za dom, občasno povabiti ljudi na obisk, imeti zadovoljivo spolno življenje, networkati in timbildati, paziti na planet, a kljub temu vzdrževati neki lajfstajl, ki samo z eko opcijami, žal, ni mogoč ... Neizogibno je, da bodo vsi ti imperativi nekoč trčili, kar je imenitno popisano v tretjem romanu slovenske avtorice Tine Vrščaj, ki je pred tem poleg dveh romanov napisala še zbirko kratkih zgodb in nekaj del za otroke, ukvarja pa se tudi z literarno kritiko. Rokopis za roman je zmagal na natečaju Modra ptica 2022. Naslov kakopak korespondira s Cankarjevim Na klancu, toda ne le metaforično – tudi pri Tini Vrščaj družina v središču pripovedi živi v odmaknjeni hiši na klancu.

Najboljše iz angleško govorečega sveta

Če po knjigah, izdanih na tujem, radi sežete, še preden dočakajo slovenski prevod, je tu kratek pregled naslovov, ki trenutno kraljujejo na vrhu priporočilnih lestvic tujih medijev

Ottesa Mossfegh: Lapvona

Avtorica uspešnice, morbidno duhovitega dela My Year of Rest and Relaxation (Moje leto počitka in sprostitve, op. a.), tokrat piše v tretji osebi, dogajanje v romanu pa je, drugače kot v prejšnjem, kjer je močno vpeto v moderno dobo, postavila v vasico v poznem srednjem veku – z obilo obešenjaškega humorja, grotesknih situacij in ogabnih podrobnosti, ki jih lahko oprostimo samo nekomu, ki tako izjemno upogiba literarni jezik.

Elif Batuman: Either / Or

Leta 1843 je danski filozof Søren Kierkegaard napisal svoje prvo delo Ali-ali, v katerem prikazuje razliko med etičnim življenjem, kjer posameznik živi v skladu z moralnimi in družbenimi normami, in usmerjenostjo v zgolj estetski užitek – sebično sledenje plehkim impulzom, ki nas zadovoljijo za kratek čas, a si vedno želimo še več. Za Kierkegaarda je bila prava pot etična pot, Selin, glavna junakinja romana Elif Batuman, ki nastopa že v njenem bildungsromanu The Idiot, finalistu za pulizerja in za žensko nagrado za leposlovje, pa kot stereotipna predstavnica »neodgovorne mlade generacije« nima nobenih težav s priznavanjem, da si v življenju – vsaj trenutno, v študentskih časih – želi predvsem hedonizem.

Hanya Yanagihara: To Paradise

Leta 2015 so številni zadrževali solze ob njenem kompleksnem, tragičnem – morda celo za odtenek preveč tragičnem, saj veste, vprašanje je, koliko lahko avtor naloži enemu samemu liku, da izkušnja še deluje verodostojno? – romanu A Little Life (Majhno življenje, op. a.), ki je bil med finalisti za ugledno nagrado booker. Tudi v delu To Paradise (V raj, op. a.) ameriška pisateljica azijskih korenin Hanya Yanagihara secira bolečino in trpljenje, pa tudi bolj radostne plati življenja – a zdi se, da ji je trpljenje skoraj ljubše, da uživa, ko svoje like, ki so nadarjeni, privlačni, dobrega srca in bi si zato pregovorno »zaslužili samo najboljše«, spušča skozi različne oblike torture, da lahko bralci ob njihovi usodi doživljajo nekakšno moderno katarzo. Avtorica je vsekakor fenomen med modernimi pisci, kajti pisanja je izjemno vešča, njena proza zagotavlja literarni užitek, hkrati pa imajo njene knjige na množično bralstvo podoben učinek kot turške telenovele. To Paradise je razdeljena na tri dele: zgodovina, bližnja preteklost in prihodnost – zadnji del se dogaja leta 2093 in je neposreden odgovor na pandemijo koronavirusne bolezni, kajti predstavlja distopično prihodnost, v kateri morajo ljudje hoditi v skafandrih in obiskovati razkuževalne celice, pandemija pa je pravzaprav samo izgovor za nadzor prebivalstva.

Ruth Ozeki: The Book of Form and Emptiness

Morda ste brali zadnji roman kanadsko-ameriške pisateljice in filmarke A Tale for the Time Being (Zgodba za ta čas, op. a.), čudovito inovativno zgodbo o pisateljici, ki najde dnevnik japonske deklice Nao in vstopi v njen svet; roman je bil med finalisti za nagrado booker. A Tale for the Time Being je preplet različnih perspektiv in dogodkov in tudi delo The Book of Form and Emptiness, za katero je Ruth Ozeki dobila letošnjo žensko nagrado za leposlovje, je knjiga, v kateri kar kipi od dogajanja, saj se ukvarja s številnimi žgočimi vprašanji sodobnosti, od globalnega segrevanja in potrošništva do travme in duševnih motenj. Pa še bombonček: v romanu nastopa ostareli slovenski pesnik in filozof po imenu Slavoj (verjetno ga je navdihnil Slavoj Žižek ali pa avtorica misli, da je Slavoj stereotipno ime za slovenskega filozofa), ki je bil nekoč v domovini slaven »revolucionarni pesnik«, zdaj pa je – malodane ironično – brezdomec, znan kot »Bottleman«, zbiralec steklenic.