Selvedin Avdić: Sedem strahov

+ + + +

Povojni bosanski Twin Peaks

Roman v Zenici leta 1969 rojenega bosanskega pripovednika Selvedina Avdića govori o strahovih, nekateri od njih so tradicionalni in jih pozna islamska tradicija, drugi so preneseni z drugih poklicnih področij in iz podzemlja, recimo razni perkmandeljci, rudniški škrati, tretji iz literature, recimo z Borgesovih seznamov fantastičnih bitij, in četrti iz antropologije. Ker so v romanu strahovi prav otipljivi, lahko prikazni spregovorijo, in pripovedovalec od kriminalcev in morilcev izve: več ko imaš strahov, bolj si človek, sam nima čisto nobenega, mu reče glavni, pripovedovalec pa jih ima sedem. Zelo človeško, zato se tudi zavzema za resnico o šoli, ki je bila morišče in mučilnica.

Sedem strahov je roman o blokadi in depresiji, ki je posledica povojno devastiranega socialnega življenja v malem bosanskem mestu, in devetmesečna depresija nekdanjega novinarja, ko ne vstaja iz postelje in se mu fučka za vse, je potno smrdljivo otipljiva. Žena je šla, življenje je izgubilo smisel, nazaj mu del tega poskuša vsiliti hčerka znanega novinarskega kolega Alekse, ki je izginil, ko je bil na sledi prikaznim in duhovom: ko je delal reportažo v rudniku, se je usul strop in je v temi in samoti jaškov ugledal rudniškega moža, potem manično raziskoval nadnaravno in si spoznanja dnevniško zapisoval. Hči na sledi očetovega izginotja prinese novinarju dnevnik in bralec tega je tudi pripovedovalec romana, ki v hipu zagrezne v svet fantastičnih bitij in jih prepoznava na vsakem koraku. Ena so se prikrila v navadne kriminalce s kuplerajem z drogom za artistke, tretja nastopajo v sanjah, enako grozljivih kot resničnost, in naš dodobra načeti nekdanji novinar se res znajde v medsvetovih, blodi in se mu prisanja marsikaj. Po pomoč se tako napoti k bratoma Pegaz, ki sta v vojni prevzela obrambo mesta in se potem prelevila v neusmiljena kriminalca. Zdaj ustrahujeta in obvladujeta mesto, menda pa imata stike tudi s htonskimi in podobnimi bitji.

Sedem strahov je fragmentaren roman o najdenem rokopisu, ki zaznamuje krhkega bralca, in ta počasi postaja scagan akter. V njem je koncentrat demonologije, tu so popisi strahov in džinov, njihovega izvora, dokazi iz ustne tradicije in nekaj praktičnih nasvetov za začetnike, kako ravnati ob srečanju z njimi. Pri tem je to roman o ljudeh v povojni Bosni, o tistih, ki so samo napol živi in samo napol v sedanjosti, travmatična izguba jih odlepi v svetove, ki so normalnim nedostopni. Iz ljudi je vojna naredila prosojne, postarane, blede kreature, iz polnokrvnih brezkrvne, zračne in z izparinami napolnjene posode in vigilantski melanholični pripovedovalec je predvsem pričevalec o svetu od prej in o bolečini.

Avdić se spretno pretika med demonologijo in deli impresije iz depresije, obuja nekdanjo srečo pred kuliserijo ruševin, ostankov zgradb in ostankov osebnosti sokrajanov. Sedem strahov je mučna in mračna pripoved o pretikanju med svetovi in občutek imamo, da je krajina kot nalašč za poselitev. Z duhovi, če jo je že vse človeško bolj ko ne zapustilo.