Ahac – knjiga o Dušanu Pirjevcu

+ + + +

Najbolj fascinantni profesor na ljubljanski univerzi od srede šestdesetih do srede sedemdesetih.

Pirjevčeva predavanja na primerjalni književnosti so bila osrednji intelektualni dogodek, na katerega so prihajale množice študentov, ki pri njem sploh niso bile vpisane, v klopeh so sedeli pomešani med študentarijo celo udbovci in si beležili disidentske misli. Slavist dr. Marjan Dolgan mi je pripovedoval, da jih je Pirjevec prepoznal in se na predavanju obrnil nanje tako, da se potem niso več pojavili. V čem je bil torej tako drugačen od sodobnikov, kakšne misli je razvijal, ki jih drugod ni bilo moč slišati?

Monografija prinese njegova ljubezenska pisma, ki jih je prenašala vzporedna partizanska pošta med vojno, dve obdobji njegovih dnevnikov in štiri zanimive avtorske prispevke, ki predstavijo lik partizanskega komandanta, potem pa odpadnika iz komunistične partije, se ukvarjajo z vprašanjem kredibilnosti zapisov, da je bil vojni zločinec, natančno prikažejo njegove habilitacije na Filozofski fakulteti, kjer mu je vodstvo odobrilo naziv rednega profesorja, če bo s faksa odšel na inštitut (!??), ter prinesejo spomine enega izmed njegovih študentov.

Sicer izčrpna knjiga, a žal ne tematizira Pirjevčevega predavateljskega pečata. Nekaj malega se da sicer izpeljati iz dnevnikov, kjer Slovenijo sedemdesetih let opiše kot: dovoljena je le uradna marksistična misel, drugo je prepovedano; napredek je to, kar določa partija. Torej – nemarksistični pogledi in nenapredne ideje, ki jih je širil skozi karizmo partizanskega komandanta. Odsotna primerjava s profesorskimi metodami in nastopi drugih predavateljev ter spomini več njegovih študentov, ki so kasneje sami tvorili akademsko in literarno elito, bi lahko pojasnili magijo pred katedrom, ki je desetletje poleg rednih študentov vlekla še bodoče zdravnike, dramaturge, igralce, arhitekte, filozofe, etnologe, pravnike, zgodovinarje, farmacevte …