Črkoljub, ki kljub digitalizaciji ohranja staro tiskarsko obrt

Ko se boste lepega dne sprehajali po stari Ljubljani – se spustili po slikoviti Križevniški ulici navzdol in zavili desno ali pa od Prešernovega trga korakali po promenadi ob Ljubljanici v smer Trnovega –, vas bo pot morda zanesla v prostor, na katerem piše tipoRenesansa. Studio za visoki tisk, kot se prostor uradno imenuje, na prvi pogled ni posebej opazen, razen da je v znameniti Zoisovi palači, a ko boste stopili v notranjost, se vam bo odprl nov svet. Stari tiskarski stroji, regali, polni tiskarskih črk, kamni z vklesanimi inicialkami, plakati in vizitke z različnimi estetskimi tipografijami, kupi papirja, pa še in še. Marsikaj, kar boste videli, je tudi naprodaj, saj je prostor studio in trgovina obenem. Nekje v prostoru sedi Marko Drpić in počne ... karkoli že. Morda je ravno sredi tiskanja vizitk, morda se pripravlja, da se bo odpeljal na drug konec Slovenije po odsluženo tiskarsko opremo (ljudje ga namreč pogosto kličejo, kadar prenavljajo prostore, kjer so imeli spravljeno tovrstno opremo, kajti vedo, da bi ga znala zanimati), morda se posveča kaligrafiji, saj si je nekdo zaželel posebno vabilo za poroko ali knjižno posvetilo, morda vodi delavnico tiskanja plakatov za otroke ...

»En vidik dela v tipoRenesansi so komercialna naročila: posebne tiskovine, kot so vizitke in vabila s specialno tipografijo. Drugi je lastna umetniška produkcija, ki jo ponujamo v trgovini,« razloži Drpić (rojen 1968), ki umetnost tipografije goji z izjemnim spoštovanjem in entuziazmom. Še en pomemben del njegovega dela je poučevanje. Ker se je sam uril pri mojstrih, se je zavezal, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo znanje posredoval naprej. Tako je zgodaj začel s poučevanjem kaligrafije in klesanja črk v kamen, ko je dobil svoj prostor, pa je začel organizirati oblikovalno-tiskarske delavnice. Delavnice za srednješolce so se hitro prijele, tako da se je program sčasoma razširil na otroke, stare denimo štiri leta, ki od navdušenja razširijo oči, ko vidijo prvi odtis, ki je prišel iz tiskarskega stroja, pa na študente – za Drpića izvedo tudi tuji študentje grafičnega oblikovanja ali vizualnih komunikacij in pridejo k njemu opravljat prakso. Prav tako na fakultetah doma in v tujini predava o zgodovini tiska in na povabilo organizira različne tiskarske delavnice. Lani je prejel Plaketo Univerze v Ljubljani za pomemben prispevek k izobraževanju študentov na področju tipografije. V načrtu je še, da se podrobneje posveti izdaji nekaj umetniških knjig, ki bi bile oblikovane in natisnjene povsem brez pomoči računalnika.

Ljubezen do črk pri njem sega v otroška leta, a takrat kakopak še ni vedel, da ima to svoje ime – kaligrafija ali tipografija. »Potem pa sem nekoč, ko sem bil že v srednji šoli, v knjigarni naletel na priročnik za kaligrafijo, ki me je povsem fascinirala.« Ko je med študijem evropskega primerjalnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti v Ljubljani štopal po Evropi, pa je imel veliko srečo, da je spoznal Kristoffla Boudensa, mojstra kaligrafije in klesanja črk, ki je pozneje postal njegov učitelj. Pri njem v Antwerpnu je kot vajenec ostal eno leto. Uril se je še pri znanem kamnoseku Borisu Udovču, pri čemer mu je veliko pomagal oče, kamnosek z Brača, nato pa se ponovno vpisal na fakulteto in diplomiral še iz umetnostne zgodovine in bibliotekarstva. Nekaj časa je delal kot vodja knjižnice v etnografskem muzeju, kjer je imel redne stike z okoli 250 muzeji po vsem svetu. Knjige je prepoznaval po vonju in tipografiji, takoj je vedel, od kod prihajajo. »V tistem času sem se ukvarjal tudi z informatiko, razvijal sem algoritme za iskanje podatkov v besedilih, a ker sem šel na svobodo, tega nikoli nisem zaključil.«

Številna znanja so se sčasoma sestavila in odločil se je, da zapusti redno službo v knjižnici ter se odpravi na pot oblikovalca. Potem pa je po naključju prišel do prvega regala s črkami. »Neka tiskarna v Trbovljah je dobila novo opremo in morali so se znebiti stare. Rekel sem jim, naj me pokličejo, če ne bodo vedeli, kam z njo, in so me. To je bil nekakšen začetek vsega, kar počnem danes.« Zares pa se je začelo leta 2010, ko je Ljubljana postala svetovna prestolnica knjige – takrat je pomislil, da bi opremo lahko nekje razstavil in oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana mu je prišel nasproti. »Pozneje smo dobili še stalni prostor na Križevniški in kasneje v Zoisovi palači, tako da sem se lahko stoodstotno posvetil visokemu tisku.« Tiskarske opreme ima danes že toliko, da se pošali, da bi potreboval kak odslužen skedenj, kjer bi jo lahko skladiščil. Stranski učinek tega je, da ga redno obiskujejo nekdanji zaposleni v tiskarnah, od koder je dobil opremo. Prihajajo s spomini in napotki – ali pa samo željo, da bi mu pomagali urediti tiskarski material. Vsa njihova imena vestno zapisuje v debel starinski notes, na katerem piše Ljudje in ki je poln drobnih zabeležk, kakršnih v času, ko pisanje na roko izumira, ne vidimo več prav pogosto.